Razhod z ljubljeno osebo je ena težjih odnosnih izkušenj. Srčna bolečina, žalost in zmedenost, pomešani z občutki nemoči, zavrženosti, nevrednosti ali celo izdaje, lahko v nas prebudijo vprašanja, ali bomo sploh zmogli naprej. Zdi se, da se je življenje v trenutku sesulo na koščke in nam postreglo z grenko izkušnjo, ki nam svet izriše v čisto drugih barvah …

"Najhitrejša pot na drugo stran dolgega in mračnega predora prebolevanja je, da gremo skozenj."

Seveda je vsaka izkušnja zaključka odnosa edinstvena in čisto vsak jo doživlja ne sebi lasten način. Kljub temu pa je treba vzeti v obzir, da gre za izkušnjo, ki jo je pomembno čustveno predelati, ne glede na to, kako dolgo je odnos trajal.

<div class="portlet-msg-alert">Ključno je, da procesa ne prehitevamo, ga ne zanikamo, ali se celo prepričujemo, da nam je vseeno.</div>

Če želimo to pot prehoditi okoli predora namesto skozenj, z namenom, da bi se na ta način izognili neprijetnim čustvom, si lahko s tem samo podaljšamo bolečino, saj čustva enostavno potlačimo. Pomembno je torej začutiti in&nbsp;izjokati žalost, se jeziti, začutiti skelečo krivico ali ostrino izdaje, skratka začutiti ves spekter čustev, ki se nam prebuja. Na ta način lahko korak za korakom spuščamo odnos in se začnemo z zaupanjem odpirati novemu obdobju. 
 
<img data-fileentryid="1466863" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Prebolevanje+partnerskega+razhoda_2.png/cdc2c7b2-7136-47dc-cb03-7499dd4e5eaa" />

<h2>Ključni koraki na poti prebolevanja</h2>

<h3>Opuščanje časovnice</h3>

Čeprav si v življenju zelo radi postavljamo časovne okvire, znotraj katerih naj bi dosegali mejnike in dosežke, je v procesu prebolevanja pomembno zavedanje, da čustva ne poznajo naše duševne časovnice. Res je, da obstajajo določene faze žalovanja, a vsaka osebna izkušnja ima čisto svojo pot. Morda na začetku zelo hitro napredujemo, a se na sredi poti zataknemo in spoznamo, da nismo še nikjer. Ali pa je pot na začetku izjemno težka, pa se potem zelo hitro poberemo. V tem delu zares ni pravil, pomembno je le, da poslušamo sebe in zaupamo procesu.

<h3>Dovoliti si začutiti vsa čustva</h3>

Pomemben, če ne celo najpomembnejši del prebolevanja je&nbsp;pustiti čustvom, da se izrazijo v najbolj pristni obliki. Čeprav se sliši preprosto, ni vedno tako, saj se ljudje pogosto varujemo z obrambnimi mehanizmi, ki nam preprečujejo, da bi začutili bolečino v vsej svoji polnosti.

"Nič ne pomaga, če si zanikamo, kako zelo smo nekoga ljubili, če se vse zatajene čustvene vsebine kasneje izrazijo v še močnejši obliki – morda v tesnobi, depresiji, paničnih napadih, izogibanju odnosov zaradi izrazitega strahu pred ponovnimi razočaranji." 
- Anja Kovačič, psihoterapevtka

Vsi občutki so dobrodošli in pravi, zato je pomembno, da si vzamemo čas. Kako jih doživljam v telesu? Se lahko povežem z njimi prek meditacije, pisanja dnevnika, pogovora z zaupno osebo?

<h3>Iskanje krivca ne prinese odrešitve&nbsp;</h3>

Ob problematičnih trenutkih v razmerju smo nagnjeni k temu, da iščemo glavnega krivca ali pa za nastal položaj krivimo sebe. Podobno je ob zaključkih razmerja, ko analiziramo odnos. Kaj je privedlo do konca? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi ostala skupaj? Koliko krivde je na meni, da sva zaključila odnos? Kdo od naju je vsega kriv?

Razmišljati o krivdi je nekaj zelo naravnega, pomembno je le, da ne dopustimo, da bi se zaradi nje znašli v spirali samoobtoževanja ali zamer do drugega, ki nam ne pusti naprej.

<img data-fileentryid="1463665" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Prebolevanje+partnerskega+razhoda_1.jpg/1fc3c7d3-7dbf-fd48-c59f-2d66a9dbc71f" /> 
 

<h3>Opuščanje idealizacije</h3>

Tudi idealiziranje preteklega razmerja ne pripomore k lažjemu prehodu skozi to obdobje – celo nasprotno. Krčevito oklepanje le lepih trenutkov in spominjanje le dobrih lastnosti nekdanjega partnerja nas lahko vodi v obžalovanje ali celo spodbudi k ustvarjanju idealizirane podobe, ki nima povezave z resničnostjo in je v resnici samo naš konstrukt. Zaradi tega še bolj hrepenimo po izgubljenem odnosu. Romantiziranje pogosto vodi v podaljšanje faze žalovanja, zato velja v tem procesu stopiti korak nazaj in na odnos pogledati z razdalje. Skoraj zagotovo bomo opazili nezdravo dinamiko, težave, neprijetne lastnosti, težke občutke, ki so tudi bili del odnosa.

<h3>Sočutje do sebe je v tem obdobju na prvem mestu</h3>

V težkih, izzivalnih ali prelomnih trenutkih se pogosto uporablja izraz sočutje do sebe, ki ga velja omeniti tudi v procesu žalovanja. Zaradi vsega čustvenega kaosa, ki sledi koncu razmerja, je skrb zase pomemben del prehoda skozi to obdobje. To pomeni skrbeti zase čustveno, psihično in telesno, saj na ta način ustvarjamo prostor, ki omogoča, da prebolevanje poteka z manjšimi padci in večjimi vzponi.

<div class="portlet-msg-alert">Konstruktivni pogovori z bližnjimi, razvajanje telesa in duha, krajši ali daljši pobegi na lepše, ukvarjanje z novim hobijem, usvajanje tehnik soočanja s stresom, čas posvečen le sebi, so le nekateri od načinov, s katerimi si pomagamo v procesu prebolevanja in žalovanja.</div>

<h3>Razhod lahko prebudi preteklost</h3>

Izkušnja razhoda nam lahko prebudi tudi intenzivne občutke&nbsp;zavrženosti, zavrnjenosti, nevrednosti, osamljenosti in obupa, kar je lahko odsev najzgodnejših izkušenj, ki smo jih doživljali v odnosu s starši in so se zdaj ponovne prebudile, odprle stare rane in nas ponovno soočile z globoko zakopano bolečino. V primeru, da se zdi bolečina neobvladljiva in da ne zmoremo naprej, je koristno poiskati pomoč osebe, ki ji zaupamo, ali strokovnjaka, ki nas bo vodil skozi proces.

<div class="portlet-msg-info">Ob tem velja tudi omeniti, da se v primežu težke izkušnje, s katero ne zmoremo zdržati, lahko (pre)hitro odločimo za nov odnos, ki nam da novo upanje in vsaj za trenutek omili bolečino. V tem primeru se nekdanji odnos zlije v novega, kar lahko ponavljamo v neskončnost in venomer skačemo iz odnosa v odnos. Na ta način si nikoli ne dovolimo razčistiti z vzorci, ki jih nosimo v sebi, zato se vedno znova znajdemo v razmerjih, v katerih ne čutimo zadovoljstva.</div>

Ko smo obupani in zlomljeni, se več ukvarjamo z eksistencialnimi življenjskimi vprašanji ali pa se vsaj začnemo spraševati, kaj je za nas pomembno. To je čas, ko lahko damo prednost samospoznavanju, predelovanju preteklosti in negovanju odnosa s seboj. Iskanje smisla v globinah najtežjih izkušenj je dejanje poguma, ob tem pa ne smemo pozabiti, da vse, kar zapušča naša življenja, ponuja prostor za nekaj novega.

Prebolevanje partnerskega razhoda

Sproščanje je v današnjih časih pomemben vidik psihičnega blagostanja, saj smo zaradi sodobnega načina življenja čedalje bolj razpeti med različnimi področji delovanja. V različnih vlogah, zahtevah in želji, da smo na področjih, ki nas veselijo, čim bolj uspešni, izgubljamo stik s samim seboj in si kopičimo ogromno odgovornosti, ki nas vsak dan bolj hromijo. Prav zaradi tega lahko sproščanje dojemamo kot eden izmed načinov, s katerim lahko ponovno prevzamemo odgovornost za svoje dobro počutje. S pomočjo različnih tehnik sproščanja se namreč lažje soočamo z negativnimi posledicami stresa in pridemo do spoznanja, da na zunanje okoliščine nimamo vedno vpliva. Lahko pa se naučimo obvladovati svoje telo, misli in čustva.

<h2>Kaj je sproščanje?</h2>

Sproščanje lahko opredelimo kot odsotnost fizične in psihične napetosti, ki sta medsebojno povezani ter vplivata ena na drugo. Nasprotje sprostitve je seveda stres, ki pomeni stanje napetosti in izraža neskladje med zunanjimi okoliščinami ter notranjo zaznavo. Sproščanje je osnova številnih terapevtskih tehnik in eden od načinov, kako lahko obvladamo svoje telesne odzive in povečamo učinkovitost miselnih funkcij. Pomaga nam, da v stresnih situacijah lažje sprostimo napetost in se odzovemo na pozitiven način. Smisel sproščanja pa ni samo v tem, da se sproščamo in smo sproščeni doma, temveč da stanje sproščenosti prenesemo tudi v vsakodnevne obveznosti, kar lahko dosežemo z redno in vsakodnevno vadbo tehnik sproščanja. &nbsp;&nbsp;

<img data-fileentryid="1492858" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_557795137.jpg/d0fa743d-fc02-84ba-8117-fdcb5c8a433e" /> 
 

<div class="portlet-msg-alert">Uporaba tehnik sproščanja zmanjšuje in zavira pretirano delovanje simpatičnega živčnega sistema, zaradi česar se telo odpočije, napolni z energijo, povečata se budnost in koncentracija, izboljšata se tudi ustvarjalnost in spomin.</div>

<h2>Zakaj se “splača” usvojiti tehnike sproščanja?</h2>

S pomočjo različnih tehnik sproščanja oseba spozna, kako lahko obvladuje svoje telesne simptome. Sprva lahko le nadzira posamezne telesne znake, pozneje pa sproščanje pozitivno vpliva tudi na večjo učinkovitost kognitivnih funkcij. Sproščanje poveča možnost priklica pozitivnih informacij iz spomina, vpliva na prožnost misli in omogoča, da se v stresnih situacijah lažje poišče alternativo za negativne in katastrofične misli.

Redna vadba izbrane tehnike ali tehnik sproščanja ima številne pozitivne učinke za posameznikovo telesno in duševno zdravje. Med njimi so:

<ul>
	<li>Učinkovitejše spoprijemanje s stresom</li>
	<li>Lajšanje bolečin (sproščanje zvišuje prag bolečine in blaži doživljanje bolečine)</li>
	<li>Izboljšanje spanja in zmanjšanje utrujenosti</li>
	<li>Izboljšanje koncentracije in spomina</li>
	<li>Povečanje samozaupanja in samozavesti</li>
	<li>Višanje produktivnosti</li>
	<li>Preprečevanje oz. zmanjševanje psihosomatskih bolezni (npr. povišan krvni pritisk, razdražljiv prebavni sistem, astma, glavoboli …)</li>
</ul>

<div class="portlet-msg-alert">Resnična sprostitev naj bi bila trojna: telesna, čustveno-kognitivna in duhovna.</div>

<h2>Katere tehnike sproščanja poznamo?</h2>

Sproščamo se lahko na različne načine. Eden izmed načinov je lahko ta, da izvajamo razne aktivnosti, ki jih imamo radi (npr. &nbsp;športne aktivnosti, ukvarjanje s hobijem, poslušanje glasbe, igranje na inštrument, branje, ustvarjanje in podobno) in pri katerih je lahko sproščanje samo eden od ciljev oz. rezultatov določene aktivnosti. Lahko pa se sproščamo tudi s pomočjo tehnik sproščanja, ki so neposredno usmerjene v doseganje sprostitve.

Pri tem obstajajo številne tehnike sproščanja, ki jih delimo na tiste, ki so bolj usmerjene na telo (npr. postopno mišično sproščanje, pasivno mišično sproščanje, raztezanje), in tiste, ki so bolj usmerjene na um in misli (npr. vizualizacija, avtogeni trening, meditacija) 4.

<h4>Ali so tehnike sproščanja vedno učinkovite?</h4>

Tehnike sproščanja so lahko učinkovite v primeru, ko so izpolnjeni trije osnovni pogoji. 

<ol>
	<li>Ustrezen izbor tehnike: pomembno je, da izberemo tako tehniko, ki nam ustreza, v katero zaupamo in jo bomo lahko tudi redno izvajali.</li>
	<li>Ustrezno izvajanje tehnike: da lahko dosežemo popolno sproščenost in druge pozitivne učinke tehnike, jo moramo izvajati pravilno. Zato je pomembno, da se tehnike dobro naučimo in jo izvajamo v skladu z navodili ter priporočili.</li>
	<li>Redna vadba: izvajanje tehnike je veščina. In za osvojitev vsake veščine je redna vadba nujen pogoj. Brez rednega izvajanja tehnike ne moremo zares osvojiti in doseči takih učinkov, kot bi jih želeli.</li>
</ol>

<div class="portlet-msg-alert">Tehnike sproščanja so ob pravilnem izvajanju primerne za vsakogar, saj načeloma nimajo nikakršnih negativnih ali škodljivih posledic. Vseeno pa je pomembno, da se zavedamo svojih morebitnih omejitev – različnih poškodb in (telesnih ali psihičnih) težav, ter se glede izvajanja tehnike po potrebi posvetujemo tudi z zdravnikom.</div>

Zapomni si:

<ul>
	<li>
	Izberi si tako tehniko, ki ti je všeč. Vedi, da vsaka tehnika ni primerna za vsakogar
	</li>
	<li>
	Izvajanje tehnike prilagodi sebi in svojim zmožnostim (npr. urniku, okolju, interesom)
	</li>
	<li>
	Priporočljivo je, da nam je pri učenju določene tehnike čim bolj udobno (udobna oblačila, temperature v prostoru, mirno in nehrupno okolje)
	</li>
	<li>
	Bolj kot strogo upoštevanje pravil tehnike je pomembno, da smo do svojega telesa prijazni in stanja sprostitve ne poskušamo doseči za vsako ceno
	</li>
	<li>
	Čeprav se nam bodo morda nekatere tehnike zdele dolgočasne, smešne, nesmiselne, je pomembno, da z vadbo nadaljujemo, saj gre za veščino, ki jo moramo usvojiti
	</li>
	<li>
	Tehniko izvajaj redno, pa čeprav za krajši čas (npr. 10 minut na dan)
	</li>
	<li>
	Bolj kot bomo usvojili določeno tehniko, prej in lažje bomo dosegli želeno sprostitev
	</li>
	<li>
	Če je izvajanje tehnike sproščanja za nas na kakršnikoli način neprijetno ali celo boleče, jo nehamo izvajati in se pred morebitnim nadaljnjim izvajanjem o tem posvetujemo z voditeljem delavnice ali zdravnikom
	</li>
</ul>

<h2>Tehnike sproščanja za začetnike</h2>

V nadaljevanju predstavljamo tri tehnike, ki jih lahko z nekaj redne vaje usvoji prav vsak izmed nas.

<h3>Dihalne vaje</h3>

Dihalne tehnike so najbolj osnovne in najbolj preproste tehnike globoke sprostitve, ki jih lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli. Ko dihamo polno, počasi in s trebušno prepono, se umirimo, bolje počutimo ter imamo večji občutek samonadzora. Dihalne tehnike med drugim upočasnijo srčni utrip, uravnavajo pritisk in zmanjšajo napetost.

Izvajanje tehnike v času učenja traja približno 15 – 20 minut. Kasneje, ko je tehnika naučena, pa se jo lahko uporablja odvisno od zastavljenih ciljev, v kratkih sklopih (npr. za motivacijo ali začetek telesne dejavnosti, 5-10 minut) ali v daljših sklopih (npr. za umiritev in sprostitev, 15-20 min).

<h4>Kakšna je razlika med prsnim in trebušnim dihanjem?</h4>

Preponsko oz. trebušno dihanje raziskovalci povezujejo s prijetnimi čustvi in sproščenostjo, medtem ko je prsno oz. plitvo dihanje povezano z napetostjo, anksioznostjo in paničnimi napadi. Pri dihalni tehniki se zato želimo usmeriti na dihanje s prepono.

<h4><img data-fileentryid="1492863" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2363000187.jpg/056827d4-ad64-070a-f014-f578e6a44ed3" /></h4>

<h4> </h4>

<h4>Na kaj moremo biti pozorni pri izvajanju te tehnike?</h4>

<ul>
	<li>Učenje trebušnega dihanja (s prepono) se je najlažje učiti leže, če ni pogojev, pa lahko tudi stoje</li>
	<li>Priporočljiva so udobna oblačila in izvajanje tehnike v mirnem prostoru (vsaj v času učenja tehnike)</li>
	<li>Hrbtenica naj bo vzravnana, priporočljivo je vdihovanje skozi nos in izdihovanje skozi usta</li>
	<li>Dihanje naj bo lahkotno, neslišno, sproščeno in enakomerno</li>
	<li>Vdih in izdih naj se postopoma poglabljata in podaljšujeta</li>
	<li>Priporočljivo je, da smo ves čas pozorni na telesne občutke, ki so prisotni</li>
</ul>

<h4>Učenje trebušnega dihanja (dihanje s prepono)</h4>

Ležimo na hrbtu (vajo lahko izvajamo tudi sede). Eno roko si položimo na trebuh, drugo na zgornji del prsnega koša. Vdihnemo skozi nos, v mislih štejemo do pet (ali šest, ko nam uspe 5), ter pri izdihu skozi nos ponovno štejemo do pet in ponovimo od začetka. Vajo izvajamo pravilno, če se nam ob vdihu dvigne roka na trebuhu, ob izdihu pa zopet spusti, skupaj s trebušnimi mišicami. Roka na prsnem košu ostaja na svojem mestu. Vajo ponavljamo vsaj 2 minuti, najbolje čimbolj pogosto (npr. vsak dan), da se telo navadi.

<div class="portlet-msg-alert">Dihanje vpliva na delovanje avtonomnega živčnega sistema: počasno in globoko dihanje ga uravnoteži in nam pomaga, da se sprostimo.</div>

<h3>Vizualizacija (pomirjujočega kraja)</h3>

Pri vizualizaciji z uporabo domišljije spreminjamo svoje čustvovanje, notranje fiziološko stanje in vedenje. Ta tehnika, ki je usmerjena na misli, pripomore k povezavi našega zavednega in nezavednega uma, s tem pa pomaga našim mislim, da usmerijo telo proti pozitivnim izidom.

Tehnika vizualizacije za učenje in izvajanje ni zahtevna, vendar je za njeno osvojitev in ustrezne učinke potrebna redna vadba.

Največje prednosti rednega izvajanja vizualizacije so se pojavile pri blaženju glavobolov, zmanjševanju kroničnih bolečin, spoprijemanju z anksioznostjo in drugih telesnih težavah, ki so posledica stresa.

<h4>Izvajanje tehnike</h4>

Tehniko vizualizacije lahko izvajamo samostojno (ob zvočnem/video posnetku) ali s pomočjo vodenja druge osebe. Posameznik sledi “navodilom” druge osebe in si v mislih ustvari podobo pomirjujočega dogodka ali kraja. To je lahko kraj, ki ga posameznik pozna ali pa ga ustvari na novo. Primeri pomirjujočih krajev so obala morja ali jezera, travnik, gozd. Pomembno je, da smo pri zamišljanju podobe čim bolj natančni in da vključimo različne čute (vidne podobe, zvoke, vonje, okuse). &nbsp;Posameznik se mora popolnoma osredotočiti na svoje zaznave in nekaj časa raziskovati dogodek oz. kraj, ki ga je ustvaril po svojem okusu. To osredotočanje na pomirjujoče podobe običajno vodi v občutke miru in sproščenosti. Vizualizacija se konča s počasnim prehodom iz domišljijskega sveta, in sicer tako, da se osredotočimo na dihanje in zavedanje zunanjega okolja, v katerem se nahajamo.

<h3>Progresivna mišična relaksacija (progresivno mišično sproščanje)</h3>

Progresivna mišična relaksacija je tehnika, ki je usmerjena na naše telo. Uči nas zavestnega sproščanja mišic v dveh korakih: prvi korak je krčenje določene mišične skupine, drugi korak je sproščanje.&nbsp; Skozi ponavljanje te tehnike se naučimo prepoznati in razločiti občutke ob napeti mišici in občutke ob sproščeni mišici. To znanje nam pomaga pri sproščanju telesa, ko začutimo, da je napeto zaradi stresa.

<div class="portlet-msg-info">!POZOR: tehnika je manj priporočljiva za posameznike, ki pogosto doživljajo krče; za posameznike, ki jim osredotočanje na telo poveča občutke bolečine; za nosečnice in&nbsp; posameznike z zelo visokim krvnim pritiskom ter srčne bolnike je priporočljivo samo sproščanje mišic (in ne tudi krčenje).</div>

Redno izvajanje tehnike progresivnega mišičnega sproščanja pomaga pri zmanjševanju mišične napetosti, spoprijemanju z anksioznostjo, zmanjševanju bolečin v vratu in križu, premagovanju utrujenosti in nespečnosti ter zmanjševanju visokega krvnega pritiska.

<img data-fileentryid="1492404" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_1606560211.jpg/9741ba6a-98d2-f6ac-2299-22ad09c56b7d" />

<h4>Kako izvajamo tehniko?</h4>

Pri omenjeni tehniki gre za sproščanje mišičnih struktur v dveh korakih – z izmenjevanjem zategnitve in sprostitve. Postopek je enak pri vseh mišičnih skupinah, korak 1 in korak 2 pri vsaki mišični skupini izvedemo dvakrat.

Primer: “Skrčimo prste na stopalu – zadržimo za približno 5 sekund in opazujemo občutke v desnem stopalu ob skrčeni mišici – in potem naenkrat sprostimo. Opazujemo občutke v stopalu ob sproščeni mišici vsaj 10 sekund. Potem se usmerimo na desno dlan: stisnemo pest – zadržimo in sprostimo. To ponovimo 

<div class="portlet-msg-info">HITRA SPROSTITVENA TEHNIKA: Globoko vdihnemo skozi nos (s trupom), zadržimo zrak za približno 10 do 20 sekund in hkrati napnemo mišice celotnega telesa. Izdihnemo skozi usta in popustimo napetost v mišicah.</div>

<h2>Želim se naučiti tehnik sproščanja – kaj lahko storim sam/a?</h2>

<h3> </h3>

<h3>Centri za krepitev zdravja</h3>

Različne brezplačne delavnice na temo tehnik sproščanja ponujajo Centri za krepitev zdravja po celi Sloveniji.

<ul>
	<li>Kočevje: <a href="https://www.ckzkocevje.si/programi/program-krepitev-zdravja/temeljne-obravnave/tehnike-sproscanja">https://www.ckzkocevje.si/programi/program-krepitev-zdravja/temeljne-obravnave/tehnike-sproscanja</a></li>
	<li>Postojna: <a href="https://www.zd-po.si/ckz/dejavnost/tehnike-sproscanja/">https://www.zd-po.si/ckz/dejavnost/tehnike-sproscanja/</a></li>
	<li>Ajdovščina: <a href="https://ckz.zd-ajdovscina.si/odrasli/temeljne-delavnice/tehnike-sproscanja">https://ckz.zd-ajdovscina.si/odrasli/temeljne-delavnice/tehnike-sproscanja</a></li>
	<li>Murska Sobota <a href="https://ckz.zd-ms.si/programi/program-za-krepitev-zdravja/temeljne-obravnave-za-krepitev-zdravja/tehnike-spro%C5%A1%C4%8Danja">https://ckz.zd-ms.si/programi/program-za-krepitev-zdravja/temeljne-obravnave-za-krepitev-zdravja/tehnike-spro%C5%A1%C4%8Danja</a></li>
	<li>Kamnik: <a href="https://ckz.zdkamnik.si/odrasli/temeljne-obravnave/tehnike-sproscanja">https://ckz.zdkamnik.si/odrasli/temeljne-obravnave/tehnike-sproscanja</a></li>
	<li>Velenje: <a href="https://www.zd-velenje.si/center-za-krepitev-zdravja/program-za-krepitev-zdravja/tehnike-sproscanja/">https://www.zd-velenje.si/center-za-krepitev-zdravja/program-za-krepitev-zdravja/tehnike-sproscanja/</a></li>
</ul>

<h3>Knjige za samopomoč:</h3>

<ul>
	<li>KAJTNA, Tanja in JEROMEN, Tina. Sproščanje – moj mali priročnik. Trbovlje: samozaložba, 2018.</li>
	<li>RABTEN, Geshe. Naučimo se meditirati: meditacija v vsakdanjem življenju. Založba Edition Rabten, 2019, 97 strani.</li>
	<li>DERNOVŠEK, M., VALIČ, M. in KONEC JURIČIČ, N. Obvladajmo anksioznost. Priročnik z delovnimi listi za vodje delavnic in predavatelje. Ljubljana: Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, 2011.</li>
	<li>UNGER, K. Arlene. 50 vaj čuječnosti in sproščanja, da bomo vsak dan spokojnejši. Mladinska knjiga Založba, 2019, 160 strani.</li>
	<li>UNGER, K. Arlene in EVERSDEN, Lona. Sreča – 50 vaj čuječnosti in sproščanja, da bomo vsak dan dobre volje. Mladinska knjiga Založba, 2018, 260 strani.</li>
	<li>HAINBUCH, Friedrich. Progresivno sproščanje mišic. Mladinska knjiga Založba, 2011, 80 strani.</li>
	<li>KRIŽAJ, Robert. Čuječnost: trening za obvladovanje stresa in polno prisotnost v življenju. Mladinska knjiga Založba., 2020, 268 strani</li>
</ul>

<h3>Uporabne spletne strani</h3>

<ul>
	<li>Spletna stran “Skupaj za zdravje”: splošna priporočil za izvajanje tehnik sproščanja: <a href="https://www.skupajzazdravje.si/dusevno-zdravje/sproscanje/">https://www.skupajzazdravje.si/dusevno-zdravje/sproscanje/</a></li>
	<li>Spletna stran “Nisi okej? Povej naprej” – razlaga tehnik sproščanja: <a href="https://nisiokejpovejnaprej.si/kako-pomagam-sebi-in-drugim/tehnike-sproscanja/">https://nisiokejpovejnaprej.si/kako-pomagam-sebi-in-drugim/tehnike-sproscanja/</a></li>
	<li>Spletna stran nacionalnega programa spletnega zdravja “MIRA” – na splošno o sproščanju: <a href="https://www.zadusevnozdravje.si/skrb-za-dusevno-zdravje/nasveti-za-boljse-pocutje/ucinkovite-tehnike-sproscanja/">https://www.zadusevnozdravje.si/skrb-za-dusevno-zdravje/nasveti-za-boljse-pocutje/ucinkovite-tehnike-sproscanja/</a></li>
</ul>

<ol>
	<li>Videogradiva</li>
</ol>

<ul>
	<li>Vodena vizualizacija: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=OoDRdlTuWuk">https://www.youtube.com/watch?v=OoDRdlTuWuk</a></li>
	<li>Progresivno mišično sproščanje: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=zgsNYYO8gYo">https://www.youtube.com/watch?v=zgsNYYO8gYo</a></li>
	<li>Dihalne vaje: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=okj-I9HFrB4">https://www.youtube.com/watch?v=okj-I9HFrB4</a> in <a href="https://www.youtube.com/watch?v=CB7Nx2QCNfQ">https://www.youtube.com/watch?v=CB7Nx2QCNfQ</a></li>
	<li>Vodena vaja čuječnosti: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=1Ry5nCYX1Tk">https://www.youtube.com/watch?v=1Ry5nCYX1Tk</a>&nbsp;</li>
</ul>

<h2>*DODATEK: slovar izrazov, ki jih moraš poznati o tehnikah sproščanja</h2>

Čuječnost – gre za način zavedanja svojega doživljanja, ki ga spremlja odnos sprejemanja, odprtosti in radovednosti. Ko smo čuječi, je naša pozornost usmerjena&nbsp;na trenutno izkušnjo, kot se poraja iz trenutka v trenutek.&nbsp;

Prepona – je pomembna dihalna mišica, ki se nahaja med prsno in trebušno votlino.

Anksioznost - anksioznost ali tesnoba je neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Lahko se pojavi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, le da so običajno bolj izrazite. Vključujejo pospešeno bitje srca, slabost v želodcu, potenje, tresenje, napetost mišic, hitro utrudljivost, težave s prebavo, oteženo dihanje, vrtoglavico, nespečnost, težave s koncentracijo, prisotno pa je lahko tudi izogibanje dejavnostim ali krajem, ki vzbujajo strah.

REFERENCE

<ul>
	<li>Bertoncelj, B. (2007). Joga: transformacija telesa in uma. Ljubljana: Devi.</li>
	<li>Adamčič Pavlovčič, D. (2000). Globina samodotika: postopno mišično sproščanje, vodena vizualizacija. Ljubljana: samozaložba.</li>
	<li>Masten, R. in Tušak, M. (2008). Stres in zdravje: znanstvena monografija. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.</li>
	<li>Dernovšek, M., Valič, M. in Konec Juričič, N (2011). Obvladajmo anksioznost. Priročnik z delovnimi listi za vodje delavnic in predavatelje. Ljubljana: Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami.</li>
</ul>

Avtorica: Elena Vižintin

Tehnike sproščanja so način obvladovanja stresa

Panični napad&nbsp;je ekstremna oblika alarmne reakcije, ki jo naravno doživi naše telo kot odziv na določeno grožnjo. Gre za telesni mehanizem, ki ljudem (in tudi živalim) omogoča, da telo zelo hitro mobilizira ogromno količino energije, da je lahko kos nenadni, življenjsko ogrožajoči nevarnosti.

Ko na primer gepardi lovijo antilopo, bo ta doživela takšen odziv in nagonsko pričela bežati. Ta alarmni mehanizem nam dobro služi takrat, kadar smo v resnični nevarnosti.&nbsp;Toda ljudje imamo določeno lastnosti, ki je nima nobena žival. Ljudje&nbsp;mislimo.

In ker ljudje razmišljamo, premlevamo, predvidevamo in kalkuliramo, lahko doživimo takšno reakcijo kot odziv na situacije, ki se nam s&nbsp;psihološkega vidika&nbsp;zdijo nevarne, ogrožajoče ali zadušljive, čeprav v resnici niso.

<img data-fileentryid="1499474" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2225896321.jpg/8e14424f-db45-4421-65fc-b6a76d9baa2e" />

Na primer&nbsp;ko posameznika čaka ustni zagovor&nbsp;za izpit, lahko doživi takšno reakcijo, ker jo zaznava kot hudo obremenjujočo, celo nevarno (strah ga je, da ne opravi izpita, da ne bo mogel nadaljevati študija, da se bo osmešil itd.), čeprav situacija pravzaprav ni življenjsko ogrožajoča in nevarna.

V primeru paničnih napadov je ta reakcija še bolj ekstremna in intenzivna. Telo uporabi vse svoje mehanizme, da bi nas ubranilo pred potencialno grožnjo.

<cite>»Panični napadi&nbsp;so nenadne epizode hudega nemira, ki se pogosto pojavijo iznenada, kot odziv na grožnjo, ki večinoma ni resnično življenjsko ogrožajoča.«</cite>

Intenzivna panika navadno ne traja dlje kot nekaj minut, vendar pa lahko pride v valovih v času do dveh ur, ampak čisto vedno mine in sama po sebi za človeka ni nevarna, čeprav jo posameznik pogosto zaznava kot tako.

Pogosto posamezniki, ki doživljajo napade panike, ne morajo definirati specifičnega razloga, ki je prevedel do paničnega napada. Zdi se, da se panika pojavi iznenada, kot hud odziv na sicer običajno življenjsko situacijo.

V resnici je pogosto podlaga za pojav paničnih napadov anksiozno razmišljanje, ki ga lahko sprožijo različni dejavniki, ki jih posameznik napačno interpretira. Na primer posameznik je lahko omotičen zaradi utrujenosti, a svoje utrujenosti ne pripisuje stresu, ampak razmišlja, da je z njim nekaj hudo narobe.

Še vedno pa ni popolnoma jasnih razlogov, zakaj organizem nekaterih odreagira s paničnim napadom, medtem ko pri drugih do njega ne pride.

<h2>Kako vem, da doživljam panični napad</h2>

Panični napad posameznik doživlja telesno, a ga hkrati spremljajo tudi vedenjski in kognitivni simptomi:

<ul>
	<li>
	hiperventilacija
	</li>
	<li>
	občutek dušenja
	</li>
	<li>
	pospešeno bitje srca (palpitacije)
	</li>
	<li>
	vrtoglavica, omotica
	</li>
	<li>
	tresavica
	</li>
	<li>
	potenje
	</li>
	<li>
	slabost ali bolečina v trebuhu
	</li>
	<li>
	otopelost ali mravljinčenje v stopalih ali dlaneh
	</li>
	<li>
	menjajoči občutki mraza in vročine
	</li>
	<li>
	bolečina v prsih
	</li>
	<li>
	posameznika je strah, da se mu je »zmešalo«, da je izgubil »kontrolo«
	</li>
	<li>
	posameznik ima občutek, da umira, da je njegovo življenje ogroženo
	</li>
	<li>
	posameznika je strah, da bo omedlel, izgubil zavest
	</li>
	<li>
	depersonalizacija – stanje, ko oseba doživlja odcepitev od sebe, od lastnih misli in telesnih občutkov
	</li>
	<li>
	derealizacija – oseba spremenjeno doživlja svet okoli sebe (npr. v spremenjenih barvah).
	</li>
</ul>

Vsaj&nbsp;štirje od zgoraj naštetih znakov&nbsp;se pojavijo, če oseba doživi panični napad.

<h2>Panični napad ali panična motnja</h2>

Navadno je sprožilec prvega napada huda utrujenost, izčrpanost, hud stresni dogodek,&nbsp; neprespanost ali prekomerna uporaba nekaterih substanc (kofein, alkohol, druge droge).

Ko posameznik doživi prvi napad panike, se le-ta lahko ne pojavi nikoli več. Toda pogosto človek doživi več paničnih napadov v krajšem časovnem obdobju. Takrat govorimo o panični motnji.

Posameznika, ki trpi za&nbsp;panično motnjo, spremlja skrb, da je z njim nekaj narobe, hkrati pa ga je strah ponovnega napada.

<h2>Agorafobija</h2>

Agorafobija&nbsp;je v svoji definiciji strah pred odprtimi prostori. Najbolj pogosta karakteristika agorafobije&nbsp;je strah pred oddaljenostjo od doma oziroma »varnih«, »poznanih« krajev ali »varne osebe« (navadno partnerja, prijatelja, starša - nekoga na katerega je oseba močno navezana in mu/ji zaupa).

<img data-fileentryid="1500502" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_1150971305.jpg/38ce1396-33c6-4bca-0b99-22b40be4d1e5" /> 
Posameznik, ki trpi za&nbsp;agorafibojo,&nbsp;že ob sami misli na oddaljenost od doma ali odsotnost varne osebe doživi nemir in strah, da se bo zgodilo nekaj hudega.

Pri osebah s panično motnjo se pogosto razvije agorafobija, ki je povezana s strahom pred ponovnim paničnim napadom. Oseba, ki doživlja panične napade, se tako začne izogibati situaciji, v kateri bi se lahko pojavila panika (npr. človek se začne&nbsp;izogibati vožnji&nbsp;avtomobila, ker ima občutek, da bo med vožnjo doživel panični napad in izgubil nadzor nad vozilom).

Za&nbsp;agorafobijo&nbsp;sicer lahko trpijo tudi osebe, ki panične motnje nimajo. V primeru najhujših oblik se človek&nbsp;zapre v »varno zavetje svojega doma« in se popolnoma izolira od vsakdanjega življenja.

<h2>Kaj vpliva na razvoj panične motnje</h2>

Razvoj panične motnje je težko specifično določljiv, večinoma pa je kombinacija bioloških in okoljskih vzrokov.

Faktorji tveganja za razvoj panične motnje so lahko:

<ul>
	<li>genetika (posameznik ima več možnosti za razvoj panične motnje, če je bila le-ta prisotna tudi pri enem od staršev ali bližnjih sorodnikov),</li>
	<li>osebnostne lastnosti (posamezniki, ki imajo bolj plašen, nevrotičen tip osebnosti, imajo več možnosti za razvoj panične motnje),</li>
	<li>določene kronične bolezni (na primer okvara živčevja, hiperglikemija, ščitnične težave),</li>
	<li>huda travmatična izkušnja (npr. spolni napad, huda prometna nesreča),</li>
	<li>pretirana podvrženost stresu, izčrpanost, izgorelost,</li>
	<li>uživanje nekaterih drog, alkohola, pretiran vnos kofeina.</li>
</ul>

<div class="portlet-msg-info">NEKAJ DEJSTEV:</div>

<ul>
	<li>
	<div class="portlet-msg-info">Večinoma se panična motnja&nbsp;pojavi med 18 in 35 letom, toda pri nekaterih se lahko razvije tudi prej ali kasneje.</div>
	</li>
	<li>
	<div class="portlet-msg-info">Panična motnja je bolj pogosta pri ženskah. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tveganje za pojav panične motnje pri ženskah kar dvakrat večje kot pri moških.</div>
	</li>
</ul>

<h2>Soočanje s paničnimi napadi</h2>

Najbolj učinkovito je, če se soočanja s panično motnjo lotiš&nbsp;celostno, in sicer na miselni, telesni in vedenjski ravni. Najbolj pomembno je predvsem zavedanje, da s tvojim zdravjem ni nič narobe.&nbsp;

<div class="portlet-msg-error">Panika je zgolj telesni odziv človekovega sistema, ki se pojavi zaradi določenega neravnovesja, ki omeji sicer običajno človeško delovanje.</div>

Pri soočanju s paničnimi napadi je dobro, da pogledaš, kaj lahko&nbsp;narediš v danem trenutku, ko začutiš paniko, in kaj lahko narediš v vmesnem času, da omiliš strah pred ponovnimi napadi, agorafobijo in zmanjšaš možnost pojava novih napadov.

<h3>Kaj lahko narediš v trenutku, ko doživljaš panični napad?</h3>

<ul>
	<li>Dihalne tehnike – ljudje imajo zaradi spremenjenega ritma dihanja občutek dušenja in jih je strah, da se bodo zadušili. Zaradi hiperventilacije (dolgih vdihov in kratkih izdihov), ki pogosto spremlja panične napade, v telo pride preveč kisika, zato pride do omotice, pospešenega bitja srca. S pomočjo dihalnih tehnik človek umiri simpatični živčni sistem, ki je pretirano aktiviran med samim napadom. Najbolj preprosto je trebušno dihanje.</li>
	<li>Pogovor – pogovor z osebo, ki ji človek zaupa, pomaga pri preusmerjanju pozornosti od zaskrbljujočih misli in simptomov, omogoča hitrejšo umiritev ter vrnitev v normalno stanje.</li>
	<li>Pisanje – če ni na voljo osebe, ki bi ji človek zaupal, ima lahko podoben učinek tudi pisanje trenutnih občutkov in doživljanj.</li>
	<li>Štetje – prav tako pomaga pri preusmeritvi pozornosti. Na primer štetje od 287 na 3 dol (dobro je, da štetje predstavlja izziv, saj se morajo na ta način možgani ukvarjati z določeno nalogo in usmerijo pozornost stran od »nevarnosti«.)</li>
	<li>Premikanje – na primer stiskanje stresne žogice, hoja po prostoru.</li>
	<li>Spodbudne besede – človek lahko sam sebe pomiri s spodbudnimi besedami, kot so: »Zaupam si, vem da nisem v nevarnosti, gre samo za telesno reakcijo. Počasi se moje telo umirja, diham vedno bolj mirno in sproščeno.«</li>
	<li>Zdravila – benzodiazepinski aksiolitiki so pomirjevala, ki jih zdravniki najbolj pogosto predpišejo za umiritev paničnih napadov. Pri jemanju je nujna previdnost, saj lahko povzročijo dolgoročno odvisnost. V primeru dalj časa trajajoče in intenzivne panične motnje, zdravniki rajši predpišejo antidepresive.</li>
</ul>

<img data-fileentryid="1499652" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2018871572.jpg/4f60babb-848e-c9ff-50cb-03c23b01c1dc" /> 
 

<h2>Kako se lahko lažje soočamo s paničnim napadom in panično motnjo</h2>

<ul>
	<li>Tehnike globokega sproščanja (dihalne tehnike, progresivna mišična relaksacija, skeniranje telesa, meditativne prakse, prakse, ki temeljijo na čuječnosti) – s pomočjo tehnik globokega sproščanja se sproži t. i. »sprostitveni odziv«, ki ga lahko razumemo kot stanje globoke umirjenosti, počitka in sproščenosti. Med sprostitvenim odzivom se umiri živčni sistem, zniža srčni utrip, sprosti se mišična napetost, pospeši se prekrvavitev možganov in umirijo misli. Sprostitvene tehnike je priporočljivo izvajati redno, pri tem pa dodajamo, da med samim paničnim napadom ne bodo delovale.</li>
	<li>Psihoterapija - zelo priporočljiv je obisk terapevta, ki človeka s strokovnim znanjem vodi na poti do učinkovitega spopadanja z napadi. Kognitivno vedenjska terapija se je pogosto izkazala za eno od bolj učinkovitih, saj se osredotoča na spremembo omejujočih prepričanj, misli in vedenj, ki spremljajo posameznika, ki se sooča s paničnimi napadi in panično motnjo.</li>
	<li>Spremembe življenjskega sloga – določeni načini delovanja lahko poglabljajo in vzdržujejo panično motnjo. N&nbsp;drugi strani pa obstajajo podporni mehanizmi, ki človeku omogočajo, da se lažje sooča s panično motnjo in da le-ta postane bolj obvladljiva. Podporni mehanizmi so na primer:&nbsp;zdrava prehrana, več časa zase, telesna aktivnost, spremembe nezdravih navad (uživanje alkohola, preveč kofeina) in omejujočih miselnih vzorcev (npr. perfekcionizma).</li>
	<li>Zdravila - v primerih, ko je situacija res nevzdržna in posameznik ni zmožen funkcionalnega vsakodnevnega delovanja, so zdravila lahko učinkovita rešitev. Zdravila omogočijo, da človek ponovno vzpostavi ravnovesje in postane normalno operativen. Zdravila predpiše psihiater ali osebni zdravnik.</li>
	<li>Podporni mehanizmi – na primer pisanje dnevnika, joga, nega telesa (masaža, savna), prakse hvaležnosti, pogovor z osebami, ki se soočajo s podobnimi težavami, spremljanje strokovne literature za boljše razumevanje stanja.</li>
</ul>

Ljudje, ki se soočajo s panično motnjo, imajo pogosto občutek, da stanje ne bo nikoli minilo, da je z njimi nekaj narobe in da bo samo še slabše. Zato nemalokrat panično motnjo spremljajo tudi druge težave v duševnem zdravju,&nbsp;na primer depresija, izgorelost in generalizirana anksiozna motnja.

<div class="portlet-msg-alert">Pomembno je, da posameznik najde svojo pot soočanja, da si vzame čas za regeneracijo, da sprejme svoje stanje kot trenutno in se zaveda, da nobena stvar ni dokončna in da z vztrajnostjo, iskanjem različnih poti in zaupanjem vase tudi najbolj težka in huda obdobja enkrat minejo.</div>

<h2>Viri in literatura</h2>

<ul>
	<li>Bourne, Edmund J. 2010.&nbsp;The&nbsp;Anxiety&nbsp;and&nbsp;Phobia&nbsp;Workbook. Oakland, CA: New&nbsp;Harbinger&nbsp;Publications,&nbsp;Inc.&nbsp;</li>
	<li>Burns, David. 2020. Feeling Great: Revolutionary New Treatment for Depression and Anxiety. &nbsp;Pesi Publishing &amp; Media.</li>
	<li>Brst psiologija. E-knjiga: Doživljanje in obvladovanje anksioznosti/tesnobe. Dostopno prek: https://www.brstpsihologija.si/product/dozivljanje-in-obvladovanje-anksioznosti-tesnobe/.</li>
	<li>BRST psihologija. BRSTOPLOGIJA – panični napadi. Dostopno prek: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=4mZ7CrQNqik&amp;t=214s">https://www.youtube.com/watch?v=4mZ7CrQNqik&amp;t=214s</a></li>
	<li>BRST psihologija. Dostopno prek: &nbsp;<a href="https://www.brstpsihologija.si/vse-o-panicnih-napadih/">https://www.brstpsihologija.si/vse-o-panicnih-napadih/</a>.</li>
	<li>Anić Nada (ur.). Prispevki iz vedenjske in kognitivne terapije: Zbornik 1. 2009. Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije.</li>
</ul>

Panični napadi

Izklesana telesa, pomlajeni obrazi in osredotočenost na življenjski slog, ki daje na prvo mesto skrb za zunanji izgled in nadzor nad seboj - živimo v svetu in kulturi, kjer ni prostora za kakšen kilogram viška, kaj šele za utrujene obraze, na katerih odseva hiter življenjski slog ter življenjske (pre)izkušnje.&nbsp;Kaj poleg zunanjih pritiskov se še skriva za tem, kako doživljamo sebe in svoje telo?



Kaj pa ti vidiš, ko se pogledaš v ogledalo? Večina ljudi vidi vsaj en del svojega telesa, ki jim ni všeč. Nenehna izpostavljenost idealiziranim medijskim podobam telesne popolnosti nas lahko vodi do zavedanja lastnih telesnih pomanjkljivosti. Ženski mediji poudarjajo ljubezen do sebe, a so po drugi strani polni vsebin o tem, kako do popolne postave in obraza brez gub. Glede na vseprisotna sporočila ni presenetljivo, da primerjamo svoja telesa z drugimi in ob tem ugotavljamo, da »nismo dovolj«.

<div class="portlet-msg-alert">Če skušamo pogledati še nekoliko globlje, niso le zunanji pritiski tisti, ki vzbujajo občutke nevrednosti in nezadostnosti, pač pa imajo veliko vlogo tudi sporočila o telesnem videzu, ki jih ponotranjimo v času odraščanja s strani staršev ali pomembnih drugih in travmatične izkušnje, povezane s telesom. Vse to ustvari še večjo ranljivost za zunanje pritiske.</div>



»V današnjem času velja, da se je treba imeti pod kontrolo, saj naj bi bil to odraz močne volje in samodiscipline, kar se enači z osebnim uspehom.«

<h2>Kaj vse lahko vpliva na telesno samopodobo?</h2>

<h2> </h2>

Telesna samopodoba je zelo kompleksna in samo ena od razsežnosti samopodobe. Veliko je okoliščin, ki lahko prispevajo k temu, kakšen odnos do telesa oblikujemo, kako o njem razmišljamo, ga doživljamo in čutimo. A če se vrnemo malce v preteklost, v čas odraščanja, telesno podobo začnemo oblikovati že v otroštvu, ko ponotranjamo sporočila o svojem telesu, ki jih dobivamo iz okolja. Ta sporočila v veliki meri postavijo temelje za pogled nase, na druge in svet okoli sebe. Nekatera sporočila, ki ji prejmemo kot otroci, so lahko zelo neposredna in se najpogosteje nanašajo na družino, v kateri smo odraščali.

Če smo bili deležni nenehnega komentiranja primernosti ali neprimernosti telesa na način: »Bo pa treba shujšati, poglej kakšen postajaš!« ali pa: »Preširoke boke imaš, v naši družini nobena ženska nima takšnih,« nas lahko to izrazito zaznamuje in morda celo potisne v krog neskončnega pehanja za telesnimi ideali ali celo v motnje hranjenja. Podobno velja za žaljive komentarje vrstnikov in spolna nadlegovanja (zlorabe), ki se zapišejo globoko v telo in nas lahko zaznamujejo do te mere, da se vse življenje spopadamo s samozaničevanjem, občutki neprimernosti, nezadostnosti …

<img data-fileentryid="1623885" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_315552485.jpg/a6195da6-00cb-9f7f-e196-6479077205d0" /> 
 

Tovrstne izkušnje so lahko izjemno travmatične in močno povezane s tem, kakšen odnos do telesa oblikujemo in kako se v njem počutimo. In če k vsemu napisanemu dodamo še današnjo družbo, ki je tako zelo osredotočena na videz in slavljenje podob popolnih teles, je skorajda nemogoče, da na neki točki ne bi bili negotovi glede telesne podobe ali pa se vsaj spraševali, ali naredimo dovolj za to, da izgledamo mladostno, zdravo, fit, pomlajeno, ali izpolnjujemo družbene standarde idealnih teles in večne mladosti.

»Skozi lastno telo lahko reguliramo občutke negotovosti, neprimernosti, nezadostnosti, nevrednosti tudi s pomočjo restriktivnih diet, obsesivnih telesnih vadb in številnih bolj in manj invazivnih posegov.«

Kot lahko vidimo, so težave s telesno samopodobo zelo kompleksne. Izvirajo lahko iz izkušenj iz otroštva, travme, nerealnih lepotnih standardov in osebnih pogledov na to, kako naj bi izgledalo privlačno telo. Čeprav negativna telesna samopodoba vpliva na vsakogar drugače, pa je večini skupen občutek nevrednosti, nezadostnosti, nezadovoljstva in neizpolnjenosti zaradi telesnega videza. Ti občutki nekatere vodijo tudi do ekstremnih ukrepov, da bi dosegli ustrezno telesno težo, izoblikovanost telesa ali pomlajen videz. 

<h2>Kako prepoznati težave s telesno samopodobo?</h2>

Simptomi in znaki se sicer lahko zelo razlikujejo od osebe do osebe. Obstaja pa nekaj ključnih, na katere moramo biti pozorni:

<ul>
	<li>počutimo se nevredni ali neprivlačni in nikoli nismo zadovoljni s svojim izgledom,</li>
	<li>imamo nerealne lepotne standarde ali cilje (nenehno se primerjamo z osebami na družbenih omrežjih),</li>
	<li>prednost dajemo svojemu videzu in ne zdravju (za dosego cilja gremo preko sebe),</li>
	<li>svojo lastno vrednost enačimo s svojim videzom,</li>
	<li>izvajamo skrajne ukrepe, da bi dosegli določeno telesno težo (npr. začaran krog diet, obsesivno obiskovanje fitnes centrov),</li>
	<li>mislimo, da bomo srečnejši, bolj izpolnjeni in vredni, če bomo vitki, izoblikovani, brez gub,</li>
	<li>&nbsp;ogromno časa in energije namenimo »izboljšanju« svoje zunanje podobe.</li>
</ul>

Pri telesni samopodobi gre za naše subjektivne zaznave, okolica pa nas lahko dojema povsem drugače – npr. prepričani smo, da smo debeli, drugi menijo, da smo preveč vitki.

<h2>Perfekcionizem in telo </h2>

<img data-fileentryid="1622897" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_1125617918+%281%29.jpg/464f7d9a-58bd-6d49-d763-a3b25779d6d5" /> 
 

Perfekcionizem, povezan s telesom, pogosto izhaja iz prepričanj, ki jih imamo o tem, kaj je primerno, zaželeno, sprejemljivo, dovolj dobro, torej popolno. Nekatere je strah, da bodo brez popolnega telesa videti, kot da so leni, nedisciplinirani, neuspešni, brez nadzora in samospoštovanja. Mnogi celo verjamejo, da je popoln zunanji videz vodilo do vseh uspehov, za katere menijo, da jih popolnost zagotavlja.

<h2>Telesna samopodoba in samospoštovanje</h2>

Če imamo radi svoje telo in smo hvaležni za vse, kar nam omogoča, smo bolj verjetno samozavestni in zadovoljni s svojim življenjem.

<div class="portlet-msg-alert">Zdrava telesna samopodoba vključuje prepoznavanje lastnosti in prednosti, zaradi katerih se počutimo dobro, zdrav življenjski slog, ki ustreza potrebam telesa, in razumevanje, da videz nima povezave z našo vrednostjo.</div>

V tem primeru ohranjamo realna pričakovanja, se spoštujemo, poskrbimo zase tudi v stresnih situacijah in sprejmemo, da popolnosti ni. Telesna podoba in samospoštovanje neposredno vplivata drug na drugega – na naše občutke, čustva, misli in vedenje. Če ne maramo svojega telesa (ali dela telesa), se težko počutimo dobro v sebi.&nbsp;

<cite>»Bistvo ni v tem, da smo ves čas srečni in zadovoljni s seboj, temveč gre za spoštovanje sebe in drugih, oblikovanje realnih pričakovanj ter zdravo spopadanje s težavami.«</cite>

<h2>Telesna samopodoba in samospoštovanje se začneta v umu in ne v ogledalu</h2>

<img data-fileentryid="1622878" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_1785250559.jpg/b909861d-b0c8-4e67-a161-c51e57409805" /> 
 

Spodbujanje zdrave telesne samopodobe in samozavesti se začne z majhnimi, a vztrajnimi koraki:

<ul>
	<li>Vsak si želi biti sprejet tak, kot je in to sprejemanje se začne pri sebi.</li>
	<li>Vzljubimo svoje telo na način, da ozavestimo vse, kar nam je na njem všeč. Nihče ni popolnoma in v celoti zadovoljen s svojim izgledom, lahko pa sprejmemo svoje pomanjkljivosti in smo hvaležni za vse, kar nam telo omogoča – življenje.</li>
	<li>Ljubezen do sebe se kaže v obliki uravnotežene prehrane, zdravega spalnega vzorca, gibanja, druženja in uživanja v stvareh, ob katerih rastemo in se razvijamo. Zdrav življenjski slog pomembno vpliva na naše psihofizično počutje.</li>
	<li>&nbsp;Oblikujmo kritično držo do družbenih omrežij in drugih medijev. Nerealnih lepotnih standardov ne postavljajo le nekateri vplivneži, temveč tudi mediji kot celota. Ne smemo pozabiti na to, da je veliko vsebine le idealizirana različica življenja, ki pogosto nima nikakršne povezave z resničnostjo.&nbsp;&nbsp;&nbsp; Sledimo ljudem, idejam in medijem, ki opuščajo težnjo k popolnosti ter spodbujajo zdrav način življenja in sprejemanje sebe.</li>
	<li>Obkrožimo se s podpornimi ljudmi in spustimo iz svojega življenja tiste, ki nam vzbujajo občutke nevrednosti in dvome vase. Ker pa se jim ni mogoče vedno izogniti, je pomembno jasno postavljanje mej, s katerimi sporočamo, kaj je za nas sprejemljivo in česa ne bomo več tolerirali.</li>
	<li>Včasih so težave, povezane s telesom in samopodobo pregloboke in preobsežne, da bi jih reševali sami. V tem primeru je pomembno poiskati strokovno pomoč, ki omogoči poglobljen vpogled v jedro težav in postopno razreševanje vsega tistega, kar nam ne dovoli naprej in vpliva na odnos do sebe.</li>
</ul>

<h2>Viri</h2>

<ol>
	<li>Here to Help: Body Image, self esteem and mental health</li>
	<li>Eating Disorder Hope: Weight and Body Image Disorders</li>
	<li>O telesni samopodobi mladih. V imenu lepote: Družbena konstrukcija telesne samopodobe, Metka Kuhar: FDV</li>
</ol>

Telesna samopodoba

Čustva nam dajejo pomembne informacije o tem, kaj se dogaja znotraj in zunaj nas. Lahko bi rekli, da so kot nekakšen osebni kompas. A če doživljamo močne čustvene odzive, ki niso sorazmerni z neko izkušnjo ali dogodkom, gre najverjetneje za čustvene sprožilce, ki v našem telesu prebudijo nekaj globokega. Prepoznavanje in razumevanje čustvenih sprožilcev je del osebne rasti in zdravljenja ter ključnega pomena za oblikovanje bolj zdrave dinamike v odnosih.

<h2> 
Ko izkušnja iz preteklosti ponovno oživi v sedanjosti ...</h2>

Čustveni sprožilci (ang. trigger) so lahko besede, dogodki, osebe, spomini, občutki, kraji in drugi dražljaji, ki v nas prebudijo intenzivne čustvene in telesne odzive. Razdelimo jih lahko na notranje in zunanje sprožilce. Notranji sprožilci prihajajo iz našega notranjega sveta, kar pomeni, da je to lahko spomin, telesni občutek ali čustvo (npr. jeza, tesnoba, žalost, občutek zapuščenosti, ranljivosti, osamljenosti, spomini, povezani z neprijetnim dogodkom, razbijanje srca).

<img data-fileentryid="1623983" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2397427161.jpg/33e00de6-fd10-8cd1-835e-74db50d6af76" />

Zunanji sprožilci pa prihajajo iz našega okolja in so lahko oseba, kraj, situacija (npr. vonjave, zvoki ali kraji, povezani z neprijetno izkušnjo, vedenje partnerja, pomembni datumi, način komunikacije, specifična dejanja). Ti sprožilci so zakoreninjeni v preteklih travmah, negativnih izkušnjah ali globoko utrjenih prepričanjih. Ko se sprožijo, se običajno močneje odzovemo s čustvi, kot so jeza, strah, žalost, sram, kar posledično vpliva na naše misli in vedenje. V partnerskem odnosu lahko ti sprožilci povzročijo precejšnje motnje, napetosti, krize in celo razhode.

<cite>»Občutljive točke, ki imajo vir v naši preteklosti, so kot nezaceljene rane, ki se ob sprožilcu vedno znova odpirajo. Čustveni odzivi, ki izbruhnejo iz te bolečine, so lahko zelo izraziti, saj se prebudi celo telo.«</cite>

<h2>Kako se oglasi telo, ko smo zaradi sprožilca preplavljeni s čustvi</h2>

<img data-fileentryid="1622989" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_1774590551.jpg/da2d5875-269b-4fe2-d2c4-c48cd2dd0641" />

Naj se tega zavedamo ali ne, vsi nosimo lažjo ali težjo prtljago preteklosti. Del te prtljage so tudi čustveni sprožilci, ki aktivirajo stresni odziv. Največkrat se to kaže v obliki povišanega srčnega utripa, hitrega dihanja, znojenja, mišične napetosti, tresenja, nelagodja v trebuhu, omotičnosti … Vse skupaj lahko spremlja kričanje, jok, obtoževanje ali pa povsem fizičen umik iz prostora, izolacija ali čustveni odklop. Ne glede na to, kako se odzovemo, je to samo poskus spopadanja z nerazrešeno bolečino. Če imamo zgodovino travme ali zlorabe so sprožilci pogosto dražljaji, ki obudijo nehotene spomine na travmatično izkušnjo.

**Namig - Prepoznavanje čustvenih sprožilcev, ki vplivajo na partnerski odnos, je lahko zahteven proces, saj so včasih globoko zakoreninjeni in subtilni. Pomembno je razmisliti o svojem vedenju in čustvenih odzivih v določenih situacijah. Pomagamo si lahko s sledečimi vprašanji:

<ol>
	<li>
	Ali se v odnosih ponavljajo vzorci v mojih čustvenih odzivih?
	</li>
	<li>
	Ali obstajajo določene besede, vedenja ali dejanja drugih, ki v meni sprožajo močna čustva?
	</li>
	<li>
	Kako se odzovem, ko sem čustveno vznemirjen_a?
	</li>
	<li>
	Kaj se dogaja v mojem telesu?
	</li>
	<li>
	Je to nekaj, kar sem nekoč že doživljal_a?
	</li>
</ol>

<div class="portlet-msg-alert">Pomembno! Prepoznavanje čustvenih sprožilcev je prvi korak k izboljšanju odnosa. Ko jih ozavestimo, je pomembno, da se o njih pogovorimo s partnerjem in skupaj poiščemo načine za njihovo obvladovanje.</div>



<h2>Kako čustveni sprožilci oblikujejo dinamiko partnerskega odnosa</h2>

<img data-fileentryid="1623967" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2017545920.jpg/f57cbb71-1dc6-5660-0131-5c0f28ff1df2" />

Čustveni sprožilci lahko na številne načine vplivajo na dinamiko partnerskega odnosa. Partnerka, ki ima izkušnjo zavrnjenosti, lahko postane v odnosu pretirano oklepajoča in posesivna, partner pa se zaradi svojih lastnih negativnih izkušenj na to odzove obrambno z umikom in strahom pred bližino. Te reakcije sprožijo čustvene sprožilce na obeh straneh, kar ustvari začaran krog prizadetosti, bolečine in nerazumevanja.

<cite>»Sprožilec aktivira staro rano, ki je še nismo povsem zacelili in se je morda niti ne zavedamo. Rano, zaradi katere se počutimo same, zapuščene, nevredne, neljubljene ...«</cite>

<h2>Najpogostejši sprožilci v partnerskem odnosih</h2>

<img data-fileentryid="1466863" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Prebolevanje+partnerskega+razhoda_2.png/cdc2c7b2-7136-47dc-cb03-7499dd4e5eaa" />

Ker ima vsak svojo zgodovino življenjskih izkušenj, ki so ga oblikovale in zaznamovale, se čustveni sprožilci razlikujejo od osebe do osebe. Pa vendar lahko izpostavimo nekaj najpogostejših, s katerimi se srečujemo v partnerskih in tudi ostalih odnosih, in sicer:

<ul>
	<li>Zavrženost: vključuje močan strah, da bi nas partner zapustil in bi ostali sami; ta strah pogosto izhaja iz preteklih izkušenj izgube stika, razhoda, ločenosti ...</li>
	<li>Zavrnjenost: gre za čustveni odziv, ki ga sprožijo občutki, da nas partner ne sprejema takšne, kot smo, nas je ’izključil’ oziroma zavrnil, kar vodi v občutek neustreznosti, neprimernosti, nevrednosti.</li>
	<li>Kritiziranje: zaznana kritika s strani ljubljene osebe je pogosto povezana z občutkom samospoštovanja in lastne vrednosti ter lahko vodi v obrambno vedenje.</li>
	<li>Izdaja: čustveni odziv sproži zloraba zaupanja ali zvestobe, spremljajoči občutki pa so zmanjšan občutek varnosti v odnosih, nezaupanje, žalost, razočaranje …</li>
	<li>Izguba: vključuje žalost, povezano z izgubo ljubljene osebe, pomembnega razmerja ali aspekta našega življenja.</li>
</ul>

 

Za lažjo predstavo, so v nadaljevanju konkretni življenjski primeri čustvenih sprožilcev v partnerskem odnosu.

<ul>
	<li>Partner se na klice ne oglaša in pride nepričakovano pozno domov, kar ti prebudi občutek zavrženosti, ki si ga nekoč doživel_a ob starših.</li>
	<li>Parfum partnerja te spomni na nekdanjega partnerja, ki je bil nasilen, kar ti povzroči razbijanje srca, hitro dihanje, umik vase.</li>
	<li>Decembrski prazniki ti vedno prebudijo tesnobna občutja, saj imaš iz otroštva na ta čas neprijetne spomine.</li>
	<li>Partner pride domov opit, kar ti prebudi občutke strahu in groze, saj te to spomni na alkoholizem v izvorni družini.</li>
	<li>Partner v konfliktih uporablja iste stavke kot tvoj oče, kar te spomni na nerazrešen odnos z njim (očetom).</li>
	<li>Partner se nasmiha v telefon, kar ti prebudi ljubosumje in strah, saj imaš iz preteklih odnosov izkušnjo prevare.</li>
	<li>Ukazovalnost partnerja te spomni na starše, ki so te pretirano nadzorovali.</li>
	<li>Vsakič, ko mora partner na službeno pot, doživiš ločitveno tesnobo zaradi izkušnje v izvorni družini.</li>
</ul>

 

<h2>Koristne tehnike samoregulacije za obvladovanje čustvenih sprožilcev in oblikovanje bolj zdravih ter izpolnjujočih odnosov</h2>

<img data-fileentryid="1623952" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2489151963.jpg/cccb45bf-0d57-62c8-df29-221c7c5e7306" /> 
Tehnike čustvene regulacije: nam pomagajo pri uravnavanju čustev, krmarjenju z intenzivnimi čustvenimi odzivi in preprečujejo obremenjujoče misli in vedenja. Dihalne tehnike, čuječnost, tehnike prizemljitve (groundinga), progresivna mišična sprostitev in vizualizacija so učinkoviti pristopi za uravnavanje čustev in spodbujanje občutka umirjenosti med sprožilnimi situacijami.

Kognitivno prestrukturiranje: vključuje preoblikovanje negativnih ali izkrivljenih misli, povezanih s čustvenimi sprožilci. S prepoznavanjem in zamenjavo teh misli z bolj uravnoteženimi in racionalnimi, lahko spremenimo svoje čustvene odzive.

Pisanje dnevnika in ekspresivno pisanje: pisanje lahko predstavlja ustvarjalni izhod za raziskovanje in predelavo svojih čustev, ki se sprožajo v odnosih. Z ubeseditvijo misli in občutkov tako sprostimo neizražena čustva in lažje prepoznamo vzorce ali sprožilce.

Iskanje socialne podpore: je pomemben vidik obvladovanja čustvenih sprožilcev v odnosih. Z izmenjavo izkušenj s sočutnimi in zaupanja vrednimi osebami, se razbremenimo in tudi lažje razumemo sebe.

Strokovna pomoč: je zelo koristna pri prepoznavanju in obvladovanju čustvenih sprožilcev ter razvijanju strategije za njihovo obvladovanje, sploh če gre za dlje časa trajajoče in obremenjujoče izkušnje. Zelo dragocena je tudi pri ozaveščanju in zdravljenju preteklih travm, ki so vir čustvenih sprožilcev. Ker pa so za ohranjanje zdravega odnosa potrebna stalna prizadevanja in predanost obeh partnerjev, je priporočljiva tudi partnerska terapija. Ta nam lahko pomaga bolje razumeti in spoštovati potrebe drug drugega ter zgraditi globljo čustveno povezanost.



Vsak od nas je bil nekoč ranjen in nihče ne pride iz otroštva brez večjih ali manjših brazgotin. Pomembno pa je, da ozavestimo, katere so te rane in kako se kažejo v našem življenju. Vedno imamo možnost ustvariti bolj mirno in izpolnjujoče življenje, če se le tako odločimo. Obrni se vase, prepoznaj, predelaj, sprosti, ozdravi tiste dele sebe, ki še vedno kličejo po razrešitvi in osvoboditvi. &nbsp;

<h2>Viri</h2>

<ol>
	<li>RelationshipSuite: Know Thyself: Recognizing Your “Hot Button” Emotional Triggers in Relationships</li>
	<li>Triggers: How can we stop reacting and start healing, David Richo</li>
</ol>

Čustveni sprožilci v partnerskem odnosu

Intimnost v odnosu se najbolj kaže v tem, koliko smo se pripravljeni odpreti drugemu in pokazati tudi ranljive dele sebe. Če tega ne zmoremo, lahko govorimo o strahu pred intimo, ki vključuje izogibanje, odmaknjenost, hladnost, nedostopnost. Pogosta dinamika v takšnem odnosu je, da eden od partnerjev hrepeni po bližini, drug pa pred njo beži. Ta strah ima zelo pogosto korenine v zgodnjem otroštvu, a ga je mogoče premagati in tako oblikovati bolj pristne in ljubeče odnose.

»Strah je velik sovražnik intimnosti. Zaradi strahu bežimo drug pred drugim ali se oklepamo drug drugega, vendar to ne ustvarja resnične intimnosti.« - Henri Nouwen



Strah pred intimo je nezmožnost, da bi v odnosu z drugim delili svoje najgloblje misli, čutenja, sanje, upe in želje. Notranji svet tako ohranjamo zase, kar onemogoča vzajemno odkrivanje in poglabljanje odnosa.

Strah pred intimo je neke vrste obrambni mehanizem, ki izvira iz impulza samozaščite. Lahko bi ga poimenovali tudi ’zaščita pred čustvenimi poškodbami’ – bolečino, zavrnitvijo, izgubo. Če so bili naši odnosi v preteklosti polni bolečine, zavrnitev, zlorab in drugih travmatičnih doživetij, se bomo v odnosu veliko težje predali kot sicer. Tudi neprijetne izkušnje v odnosih v adolescenci in odrasli dobi še naprej vplivajo na to, kako bomo oblikovali odnose z drugimi. Ker smo ljudje organska bitja in so tudi odnosi zelo organski, se bo telo ob poskusu bližine drugega prebudilo in nas spomnilo na že doživete občutke strahu in tesnobe – v skrajnih primerih v obliki strahu pred intimo, ki preprečuje, da bi se zbližali z ljudmi, ki nas imajo radi. A za preseganje takšnih strahov in napredovanje v odnosih, se je pomembno soočiti s seboj in odkriti, od kod izhajajo.

»Zaljubljenost ne prinaša le vznemirjenja in izpolnitve; ustvarja tudi tesnobo in strahove pred zavrnitvijo in morebitno izgubo. Zaradi slednjega se mnogi izogibajo globljim odnosom.« -&nbsp;Anja Kovačič

<h2>Kaj vse se lahko skriva v strahu pred intimo</h2>

Strah pred intimo lahko razumemo tudi kot krovni izraz za različne vrste zadržkov, omejitev, prepričanj in strahov, ki se dotikajo čustvene bližine. Čeprav se strahovi, ki so izpostavljeni v nadaljevanju, med seboj razlikujejo, lahko obstajajo sočasno.&nbsp;

<ul>
	<li>Strah pred zavrženostjo: ta strah zelo pogosto izvira iz globokih otroških ran, ki so posledica izkušenj s starši ali pomembnimi drugimi. Temelji na občutku, da nas bo ljubljena oseba zapustila, zavrgla. V tem primeru je izogibanje bližini in pristni povezanosti eden od načinov za spopadanje s tem strahom. »Ne morem se predati v celoti, saj me bo zagotovo zapustil.«</li>
	<li>Strah pred tem, da bi izgubili sebe: v tem primeru nas je strah, da bomo zaradi ranljivosti izgubili nadzor nad tem, kdo smo. Gre za občutek, da dajemo drugemu preveč sebe oziroma da se izgubljamo v drugem, kar je lahko zelo strašljivo. Ta strah lahko izvira iz družine, kjer med člani ni bilo meja, vloge pa so bile pomešane.&nbsp; »Občutek imam, kot da ne obstajam več, zato moram med nama ustvariti razdaljo.«</li>
	<li>Strah pred maščevanjem: temelji na prepričanju, da če se bomo drugemu preveč razkrivali in pokazali tudi šibkosti, bo to nekega dne izkoristil proti nam. »Nikoli ne razkrivam svojih čustev in občutkov, saj jih partner lahko deli z drugimi.«</li>
	<li>Strah pred zavrnitvijo: izhaja iz strahu, da bo drugi mislil, da nismo dovolj dobri, če se bomo pokazali takšne, kakršni smo v resnici. To vodi v razkrivanje le tistih delov sebe, za katere smo prepričani, da so drugim všeč. V tem primeru odnos ne more biti globok, niti pristen, saj ga omejuje nezmožnost intime. »Če bo spoznal moje strahove in šibke točke, mu ne bom več všeč.«</li>
</ul>



<h2>Anksioznost in strah pred intimo</h2>

<img data-fileentryid="1648932" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_1886709985.jpg/8be9cca3-6d78-4867-dced-c0fd46ba29fe" />

Strah pred intimo se lahko pojavi tudi kot del socialne anksioznosti. Če se bojimo obsojanja, vrednotenja ali zavračanja drugih, se bomo bolj izogibali navezovanju intimnih, osebnih odnosov. Poleg tega se lahko tudi nekatere specifične fobije, kot je denimo strah pred dotikom in spolnostjo, pojavijo kot del strahu pred intimnostjo. 

<div class="portlet-msg-alert">Strah pred intimo zelo pogosto sprožajo pozitivna čustva in občutki. Pravzaprav lahko zavedanje, da smo z osebo, kateri je resnično mar za nas, prebudi globoko zakoreninjene strahove, kar oteži ohranjanje odnosa.</div>

<h2>Kako prepoznati strah pred intimo</h2>

<img data-fileentryid="1648053" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2020700360.jpg/fd2dd4cd-c93d-ce8f-6f69-6656e8580d36" /> 
 

Vsak partnerski odnos gre skozi različna izmenjujoča se obdobja avtonomije in intimnosti, kar je odvisno od življenjskih okoliščin in stresa. Vseeno pa moramo biti pozorni na določene znake, ki lahko nakazujejo na globlje težave z intimnostjo – zlasti, če se ponavljajo skozi več odnosov. Seveda ni nujno, da se pojavljajo vsi, prav tako lahko nakazujejo tudi kakšne druge težave.

Kateri znaki lahko kažejo na strah pred intimo?&nbsp;

<ul>
	<li>Zaključevanje odnosov takoj, ko bi se morala intimnost poglabljati.</li>
	<li>Skakanje in odnosa v odnos, serijski zmenki.</li>
	<li>Občutek tesnobe, strah, razdražljivost, ko nekdo želi pogovor o čustvih, občutkih, željah, načrtih.&nbsp;</li>
	<li>Čustvena nedosegljivost in nezmožnost razkrivanja in deljenja pomembnih življenjskih tem.</li>
	<li>Brezbrižnost ali negativne reakcije ob izrazih naklonjenosti.</li>
	<li>Sumničavost do partnerja in strah, da bi bili zapuščeni, zavrnjeni.</li>
	<li>Šibka mreža pristnih odnosov z drugimi.</li>
	<li>Izogibanje telesnemu stiku, odpor do bližine (a ne v vseh primerih).</li>
</ul>

<h2>Partnerski odnos in strah pred intimo</h2>

<img data-fileentryid="1648048" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_1999245752.jpg/1c1afce7-ea33-e4ac-06d0-97bbf2d7c1e7" /> 
 

Ena od pogostih dinamik v odnosu je, da ima eden od partnerjev visoko stopnjo strahu pred intimo, drug pa potrebuje več bližine, kar preprosto pomeni ’bežanje in iskanje’. Oseba, ki se boji bližine, se bo ob drugem počutila ogrožena, tista, ki bližino išče, pa se bo počutila osamljena, zavrnjena, nerazumljena. To lahko vodi do:

<ul>
	<li>razhoda,</li>
	<li>življenja v nenehnem iskanju ravnovesja in vrtenje v krogu,</li>
	<li>ali pa življenja v sozvočju, če prenehata ponavljati vedno ista doživetja in strah nadomestita s pristno skrbjo za drugega. Za to je potrebno sočutje, razumevanje in pogovori, skratka veliko dela na odnosu.</li>
</ul>

<h2>Kako preseči strah pred intimo</h2>

Delo na sebi ni vedno lahko, sploh, če so posredi težje izkušnje iz najzgodnejših let, ki nas zadržujejo na mestu. Pomembno je, da smo pri odkrivanju sebe sočutni in strpni, saj se spremembe ne zgodijo čez noč. Ker pa je ta strah nezaveden, ga je težje prepoznati.

Ozavestimo doživljanje 
Pomembno je začeti s pogledom vase, saj je ključnega pomena razumeti, kaj se dogaja znotraj nas. Prvi korak pri premagovanju strahu pred intimo je ozaveščanje in sprejemanje neprijetnih čustev, ki jih doživljamo. Ključno je, da se naučimo opaziti in sprejeti nelagodje, ki se pojavi, ko se intimnost poveča.

Razmislimo lahko:

<ul>
	<li>Od kod prihajajo ti občutki?</li>
	<li>Kateri dogodki v življenju so me pripeljali do neprijetnih misli in občutkov glede bližine in povezanosti z drugim?</li>
	<li>Zakaj se ob čustveni bližini želim umakniti?</li>
</ul>

Spoznavanje teh vsebin nam lahko pomaga razumeti, zakaj se umaknemo ljudem, ki nam želijo biti blizu.

Komunikacija 
Zelo osvobajajoče je, če lahko osebi, ki je ob nas, povemo, kaj čutimo in doživljamo, saj je ravno to pot do ranljivosti. To je lahko partner, prijatelj, družinski član, skratka nekdo, ki mu zaupamo. Zlasti vključevanje partnerja nam lahko pomaga, da se počutimo manj oddaljene, bolj povezane, spoznamo pa lahko celo, da se spopadamo s podobnimi težavami. Z deljenjem zgodb delamo korake k večji ranljivosti na vseh področjih. 

Strokovna pomoč 
Če imamo zgodovino težjih odnosnih izkušenj, je pomembno poiskati strokovno pomoč – še zlasti, če se počutimo ujeti v spirali ponavljajočih se vzorcev, prepričanj in nesrečnih ljubezni. 

<h2>Viri</h2>

<ol>
	<li>Saunders H, Kraus A, Barone L, Biringen Z. Emotional availability: Theory, research, and intervention. Frontiers in Psychology. 2015</li>
	<li>Hal Shorey, Fear of intimacy and closeness in relationship (Psychology Today)</li>
	<li>Paul-Roy Taylor, Fear of Intimacy: Causes, Getting Help and Ways To Cope (Choosing Therapy)</li>
</ol>

Strah pred intimo: se v odnosu lahko predam drugemu?

Hiter tempo življenja, nenehna obkroženost s številnimi dražljaji in pogosto tudi odzivanje, kot da smo na avtopilotu, vodijo v povečan stres, čustvene izzive in težave v odnosih. V sodobnem načinu življenja, v katerem se zdi, da pogosto preslišimo to, kar nam sporoča telo, je pomembno najti načine, s katerimi ublažimo pritiske, ponovno najdemo stik s seboj in ustvarimo ravnovesje. 

Ena takšnih metod je čuječnost, ki nas podpre pri obvladovanju stresa, odpre nova spoznanja o sebi in drugih, pomaga pri izboljšanju odnosov ter poveča zadovoljstvo v življenju nasploh.

»Z redno vadbo čuječnosti doživljamo svet bolj neposredno, z manj pristranskosti in predsodkov – odprto, zvedavo in s pozitivnimi čustvi, kot so čudenje, zdrava ponižnost in hvaležnost.«



<h2>Čuječnost – zavedanje in sprejemanje</h2>

Kolikokrat ste se zalotili, da ste popili kavo ali pojedli obrok v naglici, ne da bi se sploh zavedali okusov? Ali pa šli na sprehod v naravo, a se zaradi telefonskega pogovora sploh niste zavedali vsega, kar vas obdaja? Ste kdaj govorili z ljubljeno osebo, a trenutek za tem sploh niste vedeli, kaj vam sporoča? In kolikokrat opazite, da je teden minil kot bi mignil, ob tem pa niste imeli časa niti pošteno zadihati in začutiti sebe? Tako lahko minevajo meseci, leta, ob tem pa ugotavljamo, da nam manjka sočutja do sebe in drugih, da smo vedno pod stresom in da sploh ne znamo polno živeti. Če ste ob prebranem večkrat pokimali, je morda čas, da se posvetite iskanju ponovnega stika s seboj, pri čemer vam je lahko v veliko pomoč nežna, a učinkovita vadba čuječnosti.

<img data-fileentryid="1693118" src="/documents/portlet_file_entry/998181/%C4%8Cuje%C4%8Dnost+3.jpg/d8d4faa3-f17c-7c40-387d-6c4489d46935" /> 
 

Čuječnost je način zavedanja lastnega doživljanja, ki ga spremlja ljubeč odnos sprejemanja, odprtosti in radovednosti. Gre za popolno prisotnost v trenutku, usmerjenost na trenutno izkušnjo in zavedanje svojih misli, čustev, telesnih občutkov ter dogajanja okoli sebe, brez da bi doživljanje obsojali, se mu želeli izogniti ali ga spreminjati. Z redno vadbo čuječnosti se odpiramo pozitivnim spremembam in postajamo bolj prisotni, hvaležni, zadovoljni, uravnoteženi ter pomirjeni s seboj. To pa se posledično odraža na vseh področjih življenja.

»Vse prevečkrat nas vleče v vrtinec neskončnega premlevanja o tem, kaj se je zgodilo ali pa nas preplavijo katastrofalna pričakovanja o prihodnosti. To vodi v napetost, konstantno zaskrbljenost, konflikte in tesnobo. Te notranje ali zunanje čustvene boje lahko učinkovito ublažimo z vadbo čuječnosti.«



<h2>Nekaj preprostih in kratkih vaj čuječnosti v vsakdanjem življenju</h2>

<img data-fileentryid="1693138" src="/documents/portlet_file_entry/998181/%C4%8Cuje%C4%8Dnost+4.jpg/192f06db-6401-8407-730f-0dd6edca102c" />

Pri vadbi čuječnosti poznamo številne tehnike in metode, med katerimi ločimo formalne vaje (meditacije) in neformalne vaje, kjer s čuječnostjo opravljamo vsakodnevne aktivnosti (npr. sprehod po gozdu, vožnja, hranjenje).

Kratka vaja čuječnosti: postavite se v udoben položaj (sede ali leže), zaprite oči in začutite, kako se stopala dotikajo tal, kako se zadnjica dotika stola, kako se hrbet dotika naslonjala, kako roke počivajo v naročju, kako so ramena sproščena … Sedite sproščeni, sprostite vse napetosti, začutite prostor in sebe v njem. Nato pozornost usmerite na dih in opazujete dviganje in spuščanje trebuha, pri čemer diha ne nadzorujete. Če se pojavi zvok ali misel, to samo zaznate, spustite in preusmerite pozornost nazaj na dih. Pustite, da je dihanje spontano. Nič ne zahtevate od sebe, nič ne obsojate in samo ste.

Čuječ sprehod po gozdu: osredotočite se na to, kaj vidite (npr. visoka drevesa, grmičevje, mah, ptice), kaj čutite (npr. mehkobo gozdne prsti, hrapavost debel, mokro listje), kaj slišite (npr. žvrgolenje ptic, šumenje krošenj v vetru, glasove drugih obiskovalcev gozda), kaj vonjate (npr. vonj mokre gozdne prsti, vonj mimoidočih). Ne presojate, samo zaznavate in sprejemate vse, kar vam gozd daje.

<img data-fileentryid="1693132" src="/documents/portlet_file_entry/998181/%C4%8Cuje%C4%8Dnost+1.jpg/0a5a6768-e955-74bc-149e-9d174428e829" />

Čuječe prehranjevanje: tudi pri čuječem prehranjevanju poskušajte obrok užiti z vsemi čuti in radovednostjo. Opazujete lahko, kakšno barvo in teksturo ima določena jed, kakšen vonj ima, kako hrano začutite v ustih, kako jo žvečite in uživate v prijetnem okusu ter kaj vam ob tem sporoča telo. Pozorni ste lahko tudi na to, kakšne misli in občutki se vam porajajo ob prehranjevanju – morda je to občutek, da ne smete pojesti preveč, morda krivda, užitek ali zadovoljstvo. Morda zaznate, da jeste prehitro, ker želite hitro zaključiti obrok. Na ta način ste bolj pozorni na znake sitosti ali lakote, zaznate hitrost hranjenja ter prepoznavate vpliv hrane na občutke in misli. 

<div class="portlet-msg-alert">Metoda čuječnosti ima korenine v budizmu. Tudi večina drugih religij vključuje določeno vrsto molitve ali tehnike meditacije, ki pomaga preusmeriti misli stran od vsakdanjih obveznost in ceniti trenutek, v katerem smo. A velja poudariti, da praksa čuječnosti ne zahteva pripadnosti nobeni religiji.</div>

<h2>Čuječnost in partnerski odnosi: skrb, zaupanje, povezanost</h2>

Pozitivni učinki hvaležnosti se kažejo tudi v partnerskih odnosih, saj z njeno pomočjo bolje upravljamo s čustvi in se zavedamo svojih odzivov, postajamo manj obsojajoči in obrambni, prebujamo sočutje do sebe in drugega ter stremimo k spoštljivosti in ljubečemu odnosu do sebe. To pa lahko preslikamo tudi na druge odnose, ki jih v življenju oblikujemo.

<h2>Pozitivni učinki prakticiranja čuječnosti</h2>

V današnjem času je čuječnost eden najbolj obravnavanih in raziskanih pristopov na področju duševnega zdravja. Redno prakticiranje čuječnosti pripomore k izboljšanju telesnega in duševnega zdravja na več načinov – lahko nam pomaga pri krepitvi imunskega sistema, znižanju krvnega tlaka, zmanjšanju kroničnih bolečin, izboljšanju spanja, lajšanju prebavnih težav … Vse pogosteje je čuječnost tudi pomemben element pri obravnavi depresije in tesnobe, motenj hranjenja, obsesivno kompulzivnih motenj, pa tudi pri terapevtskem delu s pari, ki imajo težave v odnosu. Pomaga nam oblikovati globoko izkušnjo notranje mirnosti in jasnosti, dobrega počutja in višjega vrednotenja samega sebe. Njeni pozitivni učinki pa se kažejo tudi pri prepoznavanju in uravnavanju čustev ter podpori kognitivnim funkcijam. Vsak, ki začne prakticirati vadbo čuječnosti, ima za to svoje razloge in vsak si jo lahko osmisli na čisto svoj način. &nbsp;

<div class="portlet-msg-info">Pomembno!</div>

<div class="portlet-msg-info">Tako kot druge podobne metode in tehnike, kjer se povezujemo s svojim telesom in občutki, tudi praksa čuječnosti lahko prebudi naš notranji svet na neprijeten način. Na plano lahko pridejo boleči spomini in neprijetni telesni občutki, kar še zlasti velja, če smo v preteklosti doživeli travmo, če imamo posttravmatsko stresno motnjo, panične napade, če so prisotne odvisnosti od drog ali v primeru psihotičnih ali drugih duševnih motenj. A tudi te izkušnje in stanja odpirajo prostor za raziskovanje sebe. V tem primeru velja vstopati v tovrstne tehnike bolj previdno in postopoma - najbolje individualno in pod vodstvom izkušenega psihoterapevta ali drugega strokovnjaka. Pomembno pa je, da o tem predhodno spregovorimo.</div>



Dragocenost čuječnosti se kaže v tem, da nas nežno povabi v ponoven stik z notranjim svetom, podpre pri preseganju starih, že preživetih načinov delovanja in vodi v nova spoznanja. Na ta ljubeč način ustvarjamo v sebi prostor za bolj premišljeno in predvsem zavestno življenje.

<h2>Viri</h2>

<ul>
	<li>Čuječnost.org</li>
	<li>Biti tukaj in zdaj: čuječnost, njena uporabnost in mehanizmi delovanja, Psihološka obzorja (Miha Černetič)</li>
	<li>Benefits of Mindfulness, HelpGuide</li>
	<li>What is Mindfulness, Mindful.org</li>
</ul>

Čuječnost

Posttravmatska stresna motnja (PTSM) lahko doleti človeka, ki doživi ali je priča hudemu travmatičnemu dogodku, ki ni v okviru običajnih človeških izkušenj. Glavna značilnost PTSM je razvoj psiholoških simptomov, ki sledijo travmatičnemu dogodku. Prvič so ga identificirali v 1. svetovni vojni, ko so med vojaki opazili kronično&nbsp;anksioznost, nočne more in ponavljanje preteklih podob.&nbsp;&nbsp;

Pojavi se lahko ob naravnih nesrečah in ekstremnih vremenskih dogodkih (na primer poplave, potresi, požari, hurikani), vojnah, avtomobilskih ali letalskih nesrečah, zlorabah, posilstvih, izsiljevanjih, zasledovanjih, fizičnih napadih in drugih hudo obremenjujočih dogodkih.

<h2>Kaj je travma?</h2>

Kot pravi Gabor Mate, je travma tisto, kar se zgodi v naši notranjosti kot posledica nekega travmatičnega dogodka. Gre za naš intenzivni čustveni odziv na hudo obremenjujočo izkušnjo, ki jo doživimo. Travme v otroštvu doživimo najpogosteje, če kot otroci doživimo močna čustva, ki jih še nismo zmožni razumeti, in z njimi ostanemo sami, brez ustrezne regulacije s strani naših staršev ali drugih pomembnih odraslih oseb.&nbsp;

Travma je lahko je posledica enega dogodka (na primer, če doživimo naravno nesrečo, poplave velikih razsežnosti) ali ponavljajočih se dogodkov, ki so se odvijali v daljšem časovnem obdobju (na primer dolgotrajno fizično, psihično ali spolno nasilje).

Oseba je lahko:

<ul>
	<li>direktna žrtev dogodka (dogodek/situacija se je zgodila direktno njej) ali</li>
	<li>sekundarna žrtev (dogodek/situacija se je zgodila drugemu, oseba pa nje bila soudeležena ali je bila priča travmatičnemu dogodku).</li>
</ul>

<h2>Odzivi na travmo</h2>

<img data-fileentryid="1700486" src="/documents/portlet_file_entry/998181/PTSM_1.jpg/eec93a88-42f8-b671-f2fa-3dea50cca51a" /> 
 

Ko se zgodi travmatični dogodek ali niz dogodkov, se ljudje lahko različno odzovemo. Pri nekaterih pride do šoka, groze, občutka, da tisto, kar se dogaja ni resnično. Pri drugih se lahko pojavi disociacija – &nbsp;sposobnost zavesti, da se (začasno) umakne iz resničnosti tako, da vzpostavi distanco do neposrednega fizičnega in čustvenega izkušanja – in/ali delna izguba spomina.&nbsp; Pride lahko do anksioznih občutkov, čustvene otopelosti, zmedenosti, izbruhov jeze, nočnih mor in podobno.

Pri določenem delu populacije se lahko razvije akutna stresna motnja, čez čas tudi PTSM ali kompleksna PTSM. Ni pa nujno, da bo pri osebi, ki je doživela ali bila priča travmatičnemu dogodku, prišlo do dolgotrajnejših psiholoških posledic.

Odziv posameznika na travmo je odvisen od več dejavnikov. Na razvoj PTSM vplivajo dejavniki:

<ul>
	<li>pred dogodkom,</li>
	<li>ob dogodku,</li>
	<li>po dogodku.</li>
</ul>

<h3>Dejavniki pred dogodkom</h3>

Gre za faktorje tveganja, ki vplivajo na to, da je oseba bolj podvržena razvoju PTSM, ki sledi travmatičnemu dogodku, na primer:

<ul>
	<li>predhodna izpostavljenost hudo obremenjujočim življenjskim dogodkom,</li>
	<li>predhodna depresivna ali anksiozna stanja (klinična depresija, generalizirana anksiozna motnja, panična motnja),</li>
	<li>nestabilnost družinskega okolja (družinsko nasilje, finančna nestabilnost, zapuščenost s strani enega ali obeh staršev,</li>
	<li>predhodna zloraba substanc in odvisnosti,</li>
	<li>genetika (genetska osnova lahko vpliva na pojav PTSM).</li>
</ul>

<h3>Dejavniki med dogodkom</h3>

Razvoj PTSM je odvisen tudi od samega dogajanja med travmatično izkušnjo. Faktorji med dogodkom, ki lahko vplivajo na večjo možnost pojava PTSM so:

<ul>
	<li>stopnja izpostavljenosti dogodku – bolj direktna je izpostavljenost, večja je verjetnost pojava PTSM – direktne žrtve travmatičnih dogodkov imajo večjo možnost razvoja PTSM kot priče dogodka,</li>
	<li>starost – mlajši so bolj izpostavljeni razvoju PTSM,</li>
	<li>več travmatičnih dogodkov naenkrat,</li>
	<li>trajanje travmatičnega dogodka,</li>
	<li>obstoj grožnje, da se bo travmatični dogodek nadaljeval (vojna, spolna zloraba).</li>
</ul>

<h3>Dejavniki po dogodku:</h3>

<ul>
	<li>odsotnost podporne mreže (družina, prijatelji),</li>
	<li>način razmišljanja, ki je usmerjen predvsem v samopomilovanje, slabo samopodobo, nizko samospoštovanje,</li>
	<li>način delovanja, ki je usmerjen v pasivnost (»Nič se ne da narediti, da bi se počutil/-a boljše.«),</li>
	<li>pomanjkanje življenjskega smisla, namena,</li>
	<li>razvoj akutne stresne motnje, ki se pri nekaterih razvije po dogodku (gre za hud stresni odziv na travmatični dogodek, ki se kaže kot onemogočeno običajno delovanje, prisotnost tesnobe, otopelost, odtujenost ali čustvena neodzivnost, zmanjšano zavedanje/zaznavanje okolice, disociacija, nezmožnost priklica spomina, kaj se je zgodilo ali konstantno podoživljanje dogodka in podobno). Akutna stresna motnja se lahko pojavi do štiri tedne po travmatični izkušnji.</li>
</ul>

Nekateri obrambni faktorji, ki naj bi delovali kot »varovala« pred razvojem PTSM:

<ul>
	<li>osebnostne lastnosti, kot so odprtost, delovanje v smeri ciljev, usmerjenost v reševanje težav,</li>
	<li>občutek notranje moči in vera v lastne zmožnosti ter sposobnosti soočanja s težavami,</li>
	<li>občutek koherentnosti – prepoznavanje dejstva, da so celo posledice najhujših travmatičnih dogodkov lahko obvladljive, razumljive.</li>
</ul>

<h2>Kdaj lahko govorimo o posttravmatski stresni motnji?</h2>

<img data-fileentryid="1700959" src="/documents/portlet_file_entry/998181/PTSM_2.jpg/dbfc1db2-5d8f-4484-4331-6c77ff2e3b22" /> 
 

Če reakcija na travmatični dogodek vztraja daljše časovno obdobje, ali se pojavi več mesecev po dogodku, lahko govorimo o&nbsp; posttravmatski stresni motnji (PTSM).

<h2>Kako lahko prepoznamo PTSM?</h2>

<ul>
	<li>Posameznik se lahko vede in počuti, ko da se dogodek ponavlja, lahko pride do podoživljanja dogodka preko iluzij, halucinacij in prebliskov.</li>
	<li>Ko je posameznik izpostavljen notranjim ali zunanjim sprožilcem, ki simbolizirajo ali spominjajo na dogodek (prizori, vonji, zvoki, datumi itd.), se pojavi intenziven psihološki stres in/ali telesne reakcije.</li>
	<li>Posameznik se vztrajno izogiba občutkom, mislim in pogovorom, ki spominjajo na travmo, lahko se izogiba aktivnostim, ljudem ali krajem, ki bi lahko sprožili spomin na dogodek.</li>
	<li>Lahko pride do omejenega doživljanja čustev (na primer osebe težko občutijo prijetna čustva, kot sta veselje, ljubezen).</li>
	<li>Omejen je lahko pogled v prihodnost – človek težko vidi dolgoročno, si težko postavi cilje, ne pričakuje, da bo imel lahko normalno kariero, družino, otroke itd.</li>
	<li>Oseba je nezmožna oz. omejena pri opravljanju sicer običajnih vsakodnevnih nalog.</li>
</ul>

Pride tudi do intenzivnih telesnih reakcij, ki se niso pojavljale pred travmatičnim dogodkom:

<ul>
	<li>težave s spanjem,</li>
	<li>razdražljivost in/ali izbruhi jeze,</li>
	<li>težave s koncentracijo,</li>
	<li>anksiozna stanja,</li>
	<li>hipervigilnost – pretirana opreznost/pozornost,</li>
	<li>pretiran doživljanje straha in odziv na sicer normalne situacije.</li>
</ul>

PTSM se navadno pojavi po travmatičnih dogodkih, ki so enkratni, nepričakovani katastrofični (naravna katastrofa, spolni ali fizični napad, huda prometna nesreča). Oseba, ki doživi takšno travmo, &nbsp;ima običajno jasne spomine na dogodek. Pogosto podoživlja dogodek, skuša najti pojasnila in razloge, zakaj je do dogodka prišlo, ter se sprašuje, kako bi lahko dogodek preprečila.

<h2>Kdaj razvijemo kompleksno posttravmatsko stresno motnjo ali ekstremni stres?</h2>

Običajno se to zgodi, če smo doživeli odloženo, ponavljajočo in razširjeno izpostavljenost travmatičnim dogodkom. Kompleksna PTSM se bolj verjetno pojavi pri posameznikih, ki so takšno travmo doživljali v otroštvu.

Ljudje, ki so podvrženi kompleksni PTSM, so na primer:

<ul>
	<li>vojni ujetniki,</li>
	<li>talci,</li>
	<li>žrtve koncentracijskih taborišč,</li>
	<li>žrtve domačega nasilja,</li>
	<li>žrtve spolnih zlorab,</li>
	<li>žrtve zanemarjanja.</li>
</ul>

Ali vsak, ki je žrtev omenjenih dogodkov razvije kompleksno PTSM? Temi ni nujno tako, otroci, ki imajo visoko razvito odpornost in močno, zdravo družbeno podporo, se lahko namreč lažje soočijo s travmatično izkušnjo in živijo normalno življenje.

Simptomi kompleksne PTSM so:

<ul>
	<li>kronična nezmožnost čustvene regulacije (zdi se, kot da oseba ne more nadzirati čustev, da imajo čustva »svoje življenje« in da jo preplavljajo – na primer nenadni izbruhi jeze),</li>
	<li>samodestruktivne in/ali samomorilne misli in vedenje,</li>
	<li>težave, povezane s seksualnostjo,</li>
	<li>impulzivno in tvegano vedenje,</li>
	<li>epizode disociacije,</li>
	<li>kronični občutek sramu, krivde,</li>
	<li>oseba ima lahko občutek, da je trajno »poškodovana«, da je nihče ne razume,</li>
	<li>občutek neučinkovitosti, nerazumljenosti s strani drugih,</li>
	<li>nezmožnost zaupanja drugim,</li>
	<li>obup, občutek nemoči,</li>
	<li>izguba temeljnih prepričanj, ki so osebo prej podpirala in vodila skozi življenje,</li>
	<li>somatski simptomi: težave s prebavo, kronične bolečine, kardio–pulmološki simptomi (plitvo dihanje, pospešen srčni utrip, palpitacije),</li>
	<li>panični napadi.</li>
</ul>

Simptomi se pri različnih žrtvah travmatičnega dogodka pojavijo v različnem obsegu in različno &nbsp;intenzivno.

V odnosu do storilca travmatičnega dejanja lahko žrtev razvije naslednje vedenje:

<ul>
	<li>introjekcija – oseba se poistoveti z besedami storilca/-ke, vzame njegovo/njeno mnenje za svoje in resnično (npr. partner, ki fizično zlorablja osebo, ji govori, da je ničvredna in si zato zasluži udarce, oseba pa temu verjame),</li>
	<li>idealizacija storilca,</li>
	<li>preokupacija z mislijo na poškodovanje, maščevanje storilcu.</li>
</ul>

<h2>Kaj nam pomaga pri soočanju s posttravmatsko stresno motnjo?</h2>

<img data-fileentryid="1700492" src="/documents/portlet_file_entry/998181/PTSM_3.jpg/6c16d7dc-232c-4c60-59d7-5ecb41400f09" /> 
 

<h3>Psihoedukacija</h3>

Osebi lahko pri lažjem sprejemanju stanja pomaga izobraževanje o travmi, PTSM, vplivu travme na duševno in fizično stanje in delovanje človeka.

<h3>Psihoterapija</h3>

Sama modaliteta psihoterapije sicer ni ključna pri uspešnosti psihoterapevtskega procesa in je za soočanje ter preoblikovanje omejujočih prepričanj, kot so »svet je nevaren, ljudem ne moreš zaupati, nisem vreden/-a lepega življenja primeren katerikoli pristop. Lahko pa na primer ciljno usmerjena kognitivno vedenjska terapija pomaga posamezniku pri postopnem izpostavljanju sprožilcem, ki zbudijo spomin na travmatični dogodek (različnim krajem, ljudem, dogodkom itd.),

<h3>Zdravila</h3>

Za soočanje s PTSM zdravniki in psihiatri večinoma predpisujejo antidepresive.

<h3>Podporni prijemi</h3>

Joga, akupresura, čuječnost …

<h3>Alternativni prijemi</h3>

Virtualno izpostavljanje (oseba se sooči z določenimi dogodki s pomočjo uporabe virtualne resničnosti – na primer očal, ki jo vodijo v določen dogodek.

MDMA terapija (MDMA je sestavina, ki je sicer prisotna v drogi ekstazi in pri posamezniku povzroči občutke evforije, empatije in povezanosti z drugimi ljudmi, to pa naj bi v procesu terapije z MDMA omogočilo posamezniku, da začuti podoživljanje travmatičnih dogodkov kot manj ogrožajočih in bolj empatično doživi sebe v relaciji do travmatične izkušnje. Gre za strokovno vodene pristope zdravljenja s psihadeliki, ki v mnogih državah sicer še niso sprejeti kot varni načini zdravljenja, čeprav vedno več raziskav kaže na njihove pozitivne učinke pri soočanju z različnimi težavami v duševnem zdravju, predvsem pri soočanju s PTSM.)

EMDR - desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem (Eye Movement Desensitization and Reprocessing). Gre za tehniko, ki vključuje bilateralno senzorično stimulacijo (kot je na primer premikanje oči levo/desno, slušna stimulacija itd.) in pripomore k predelavi težkih spominov in emocij, povezanih s travmo.

<h2>Kaj lahko naredimo, če se kdo od naših bližnjih sooča s PTSM?</h2>

Pogosto je PTSM neopazna in trpljenja svojih bližnjih niti ne zaznamo. Opazimo lahko, da se oseba umakne, da je ne zanimajo več aktivnosti, ki jih je prej rada počela, da je razdražljiva in da trpi za katerimi zgoraj naštetimi simptomi.

V podporo smo lahko predvsem s sprejemanjem, s tem da se izobrazimo o stanju, ne obsojamo in smo empatični. Pomembno je, da damo drugim občutek, da je vse, kar doživljajo, v redu in da imajo pri nas varen prostor, kjer lahko dobijo podporo in razumevanje.

Eden glavnih ključev uspešnega soočanja s PTSM je namreč ravno dobra in zdrava podpora bližnjih.

<h2>Viri in literatura</h2>

<ul>
	<li>Williams,. Mary Beth in Soili Poijula. 2013. The PTSD Workbook. Oakland, CA: New&nbsp;Harbinger&nbsp;Publications,&nbsp;Inc.&nbsp;</li>
	<li>Brst psiologija. E-knjiga: Doživljanje in obvladovanje anksioznosti/tesnobe. Dostopno prek: https://www.brstpsihologija.si/product/dozivljanje-in-obvladovanje-anksioznosti-tesnobe/.</li>
	<li>Rabow Malletis Joel. The psychology of Post traumatic stress dicorder. TED-ed. Dostopno prek: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=b_n9qegR7C4">https://www.youtube.com/watch?v=b_n9qegR7C4</a></li>
	<li>Tull, Matthew. How PTSD is Treated? Verywellmind. Dostopno prek: <a href="https://www.verywellmind.com/ptsd-treatment-2797659">https://www.verywellmind.com/ptsd-treatment-2797659</a></li>
</ul>

Posttravmatska stresna motnja

Jeza ni »slabo« čustvo. Pravzaprav nam lahko v marsikateri situaciji pomaga in nič ni narobe, če se počutimo jezno. Pomembno je, kako se z jezo soočimo ter kako jo izrazimo. Vsi vemo, kaj je jeza, in vsi smo jo že občutili: bodisi kot bežno nadlogo bodisi kot popoln bes. Jeza je povsem normalno, običajno človeško čustvo. Ko pa uide izpod nadzora in postane uničujoče, lahko povzroči težave – težave v službi, v osebnih odnosih in v kakovosti našega življenja. Zaradi jeze se lahko počutimo, kot da smo na milost in nemilost prepuščeni nepredvidljivemu in močnemu čustvu.

<h2>Kaj je jeza?</h2>

Je del življenja - nič manj kot spomin, sreča in sočutje. Nihče se ne odloči biti jezen. Jeza je reakcija, je čustveno stanje, ki je vgrajena v naš živčni sistem. Razlikuje se po intenzivnosti od blage razdraženosti do močnega besa. Izraža se v telesu (na primer mišična napetost, nemir, povišanje srčnega utripa in krvnega tlaka) in vedenju (kot so grozeča dejanja, korakanje in stiskanje pesti). Jeza je močno čustvo, ki poskuša izraziti nezadovoljstvo in neodobravanje.

<img data-fileentryid="1708468" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Obvladovanje+jeze_2.jpg/f77e8249-70c1-820c-2fa8-8a72f73b0b49" /> 
Jezo lahko povzročijo tako zunanji kot notranji dogodki. Lahko smo jezni na določeno osebo (npr. na sodelavca ali prijatelja) ali dogodek (prometni zastoj, odpovedan let) ali pa je našo jezo povzročila skrb ali razmišljanje o naših osebnih težavah. Spomini na travmatične ali jezne dogodke lahko prav tako sprožijo občutek jeze.

<h2>Razbijanje pogosto sprejetih mitov o jezi</h2>

Preden lahko obvladuješ lastno jezo, se moraš zavedati, kaj jeza je in kaj ni. Na žalost je veliko mitov o jezi. Tukaj je nekaj mitov, ki jih je treba izpostaviti že na začetku:

<ol>
	<li>“Če ne izraziš jeze, lahko eksplodiraš.” Resnica je, da pogosteje ko izražamo jezo, večja je verjetnost, da se bomo v prihodnosti počutili jezne. Po drugi strani pa nam je lahko primerno, previdno izražena jeza v pomoč.</li>
	<li>“Moški so bolj jezni kot ženske.” Če z bolj jezni mislimo, kako pogosto ljudje doživljajo jezo, trditev ne drži. Raziskave kažejo, da se ženske jezijo približno tako pogosto kot moški. Moški in ženske morda nekoliko drugače izražajo jezo, vendar raziskave glede tega vprašanja niso dosledne.</li>
	<li>“Jeza je slaba.” Ko gre za obvladovanje stresa, ima jeza različne pozitivne namene. Kadar je pod nadzorom, nas lahko napolni z energijo, izboljša našo komunikacijo z drugimi ljudmi in nas brani pred strahom in negotovostjo.</li>
	<li>“Če ne izraziš jeze, te bodo videli kot šibkega.” Ne drži. Pravzaprav miren, premišljen in samozavesten odziv ne le da deluje bolje, temveč je tudi precej močan.</li>
</ol>

<h2>Za svojo jezo smo odgovorni mi sami</h2>

Jeza je prilagojen odziv na grožnjo v okolju; sproža močna, pogosto agresivna čustva in vedenja, ki nam omogočajo bolj in obrambo, kadar smo napadeni. Določena mera jeze je torej potrebna za naše preživetje. Po drugi strani pa se ne moremo fizično izražati nad vsako osebo ali predmetom, ki nas moti ali draži. Zakoni, družbene norme in zdrav razum postavljajo meje glede tega, kako daleč nas lahko pripelje jeza. Ljudje uporabljajo različne zavestne in nezavedne procese, da se soočijo s svojimi občutki jeze.

Ali tudi ti z jezo kdaj prikriješ svoja druga čustva? Razmisli o svojih primerih.

Vsak je odgovoren za svojo jezo. Jeza ni povzročena od zunaj, ampak gre za naš osebni odziv na vedenje drugih. Običajno je naša prva reakcija zelo hitra in avtomatska. Ne moremo odločati o tem, ali bomo občutili jezo ali ne, smo pa odgovorni za to, kaj bomo z jezo takrat naredili.

<h2>Zakaj je pomembno obvladovati jezo?</h2>

Jeza ni nekaj, kar bi bilo mogoče - ali bi bilo potrebno - pozdraviti. Vendar se jo moramo naučiti dobro obvladovati – doma, v šoli in v intimnih odnosih.

Ni ti treba biti žrtev lastne jeze - lahko izbereš, kako se boš odzval, ko svet s tabo ne ravna tako, kot želiš.

<img data-fileentryid="1708473" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Obvladovanje+jeze_3.jpg/543d27fc-a8c9-8251-ba2b-11599b3811da" /> 
Pri tem imaš prav toliko izbire glede tega, kako boš izrazili svojo jezo, kot glede tega, kakšno barvo srajce nosiš, kaj ješ za zajtrk ali ob kateri uri greš popoldne na tek. Izbiraš lahko tudi glede tega, koliko včerajšnje jeze boš prenesel v prihodnost in koliko jeze boš verjetno doživel jutri.

Nenadzorovana jeza lahko v kakršnikoli obliki negativno vpliva na fizično zdravje in čustveno dobro počutje. Raziskave kažejo, da lahko jeza in sovražnost povečata možnosti ljudi za razvoj srčnih bolezni. Jeza lahko povzroči tudi težave, povezane s stresom, vključno z nespečnostjo, prebavnimi težavami in glavoboli.

<h2>Kaj lahko storim sam/a, da učinkovito obvladujem jezo?</h2>

Prva stvar, ki jo lahko storiš, ko začutiš jezo je, da takoj ukrepaš. Kot pravi pregovor: "Kdor okleva, je izgubljen". Včasih je tako enostavno kot šteti do deset, včasih ne.

90% ljudi na žalost ne ukrepa takoj, ko se začnejo jeziti - in vse prepogosto hitro napredujejo od stopnje malenkosti do popolnega besa.

Zamisel, da morajo čustva samo teči svojo pot, je mit - in to nevaren. Prej ko prevzameš nadzor nad svojo jezo, bolje ti bo.

<img data-fileentryid="1708889" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Obvladovanje+jeze_1.jpg/5222309b-9f47-683a-93c8-37b1ef0cdf87" /> 
Naslednjič, ko nekdo pritisne tvoje gumbe, poskusi naslednje:

<ul>
	<li>Ne jemlji tega osebno ter ne krivi druge osebe. Ko začneš kriviti nekoga drugega, zlahka dovoliš, da se tvoja jeza stopnjuje.</li>
	<li>Ne razmišljaj o maščevanju. Maščevanje je pogosto naslednji korak po tem, ko začneš pripisovati krivdo. Porabi svojo energijo za bolj koristne stvari kot za maščevanje.</li>
	<li>Prizadevaj si razrešiti problem. Eden od razlogov za nastanek jeze je, da nas opozori na težave v našem življenju. Ko imaš ponavljajoče težave, ki vodijo v jezo, se osredotoči na rešitev težave. Če posvetiš nekaj časa odpravljanju težav, je verjetnost večja, da te zadeva ne bo več frustrirala.</li>
	<li>Prizadevaj si za način obvladovanja situacije brez jeze. Kako se lahko spopadaš s situacijo, ne da bi se razjezil? Najzahtevnejši del obvladovanja jeze je njeno produktivno izražanje. Agresivno izražanje pogosto vodi do negativnih posledic in tudi prepogosto zadrževanje ni dobro za nas. Namesto tega poskusi svojo jezo izraziti odločno in neagresivno. Vzemi si trenutek in počakaj, da začneš bolj jasno razmišljati. Bodi jasen glede svojih čustev, hkrati pa si prizadevaj za produktivne in razumne rešitve.</li>
</ul>

<h2>Zakaj se nekateri ljudje razjezijo hitreje kot drugi?</h2>

Nekateri ljudje imajo kratke živce kar pomeni, da se njihova jeza tako hitro pospeši, da nimajo veliko priložnosti, da bi prevzeli nadzor, preden uide izpod nadzora. Dolžino živcev določajo številni dejavniki, kot so:

<ul>
	<li>Temperament. Nekateri ljudje so impulzivni (delujejo hitro in brez premisleka), medtem ko so drugi bolj premišljeni (vzamejo si čas za premislek). Impulzivni in vzkipljivi ljudje se hitreje razjezijo kot bolj umirjeni posamezniki.</li>
	<li>Osebnost. Si nepotrpežljiv, impulziven, konflikten, zahteven in gospodovalen v načinu, kako se spopadaš z življenjem? Če je odgovor pritrdilen, se verjetno hitreje razjeziš kot ostali.</li>
	<li>Uživanje kofeina, nikotina in alkohola. Snovi, ki vplivajo na vaše možgane, vplivajo na vaša čustva. Če redno uporabljaš katerokoli od teh snovi, je verjetnost večja, da se hitreje razjeziš kot ostali.</li>
	<li>Razpoloženje, o tem ni dvoma: če trpiš za določenimi vrstami motenj razpoloženja (kot je depresija ali bipolarna motnja), ne bo potrebno veliko, da se razjeziš.</li>
	<li>Stopnja stresa: Obstaja normalen stres in potem je tu nenormalen, pretiran stres. Dlje kot se oddaljiš od običajnega stresa, krajši so tvoji živci. Nenadni izbruhi jeze so pogosto način, s katerim tvoj živčni sistem reče: »Nehaj! Ne prenesem več stresa. To me ubija! Umakni se."</li>
	<li>Količina spanca: Brez ustreznega spanca (sedem do devet ur na noč) življenje postane pravi napor. Zdi se, da je za vse potrebno več truda. Živci so skrhani. Manj si učinkovit pri vsem, kar počneš. In ni potrebno veliko, da se razburiš.</li>
</ul>

<h2>Kaj so tehnike in strategije s katerimi si lahko pomagam pri obvladovanju jeze?</h2>

Obvladovanje jeze lahko predstavlja izziv. Pri tem so ti lahko v pomoč preprosti nasveti.

<ol>
	<li>Premisli, preden spregovoriš. Ko smo ujeti v trenutku jeze, pogosto rečemo nekaj, kar kasneje obžalujemo. Vzemi si nekaj trenutkov, da izbereš svoje misli preden karkoli rečeš. Dovoli tudi drugim, ki so vpleteni v situacijo, da naredijo enako.</li>
	<li>Vzemi si odmor. Nekaj trenutkov tišine bo morda pomagalo, da se boš počutil bolj pripravljen na to, kar te čaka, ne da bi pri tem postal razdražen ali jezen.</li>
	<li>Uporabi “jaz” stavke. Kritiziranje ali obtoževanje lahko samo še poveča napetost. Namesto tega uporabi “jaz” stavke. Primer tega je lahko: “Jaz se razjezim, ko ignoriraš moje ideje, ker mi to daje občutek, da me ne spoštuješ.”</li>
	<li>Humor nam lahko pomaga pri tem, da se lažje soočimo s tem, kar nas jezi. Vendar se izogibaj sarkazmu, ker lahko prizadene čustva in poslabša situacijo.</li>
	<li>Tehnike sproščanja. Vadiš lahko vaje za globoko dihanje, zamisliš si lahko sproščujoč prizor (npr. plaža, gozd) ali pri sebi ponavljaj pomirjujočo besedo ali besedno zvezo. Prav tako lahko poslušaš glasbo.</li>
	<li>Vedi, kdaj poiskati pomoč. Naučiti se obvladovati jezo je lahko včasih izziv. Poišči pomoč pri težavah z jezo, če se ti zdi, da počneš stvari, ki jih obžaluješ ali prizadenejo ljudi okoli tebe.</li>
</ol>

Ničesar ne moreš doseči v jezi, česar ne bi mogel doseči brez nje.

<h1>Kdaj poiskati strokovno pomoč?</h1>

Obvladovanje jeze nam lahko predstavlja izziv. Poišči si pomoč, kadar imaš občutek, da ti nadzorovanje jeze uhaja iz nadzora; kadar jeza povzroči, da počneš stvari, ki jih kasneje obžaluješ ali kadar prizadene ljudi okoli tebe.

Kadar je stiska zelo huda se lahko obrneš na izbranega osebnega zdravnika, dežurnega zdravnika ali na reševalno službo (112).

Na voljo so tudi različni viri pomoči:

<ul>
	<li>POSVET – <a href="http://www.posvet.org/">http://www.posvet.org/</a>: info@posvet.org (031 704 707)</li>
	<li>NIJZ - <a href="https://www.nijz.si/sl/svetovalnica-tu-smo-zate">https://www.nijz.si/sl/svetovalnica-tu-smo-zate</a>; svetovalnica@nijz.si (031 778 772)</li>
	<li>KAMELEON – <a href="https://svetovalnicakameleon.si/">https://svetovalnicakameleon.si/</a>: Društvo za psihološko svetovanje Kameleon (<a href="mailto:info@svetovalnicakameleon.si">pogovor@</a>svetovalnicakameleon.si)</li>
	<li>zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123</li>
	<li>spletna svetovalnica #Tosemjaz: &nbsp;<a href="https://www.tosemjaz.net">https://www.tosemjaz.net</a></li>
</ul>

<div class="portlet-msg-alert">Vprašanja za razmislek:&nbsp;Poskusi se spomniti, kdaj si bil nazadnje jezen. Kakšna je bila težava zaradi katere si bil jezen? Se bi lahko tega problema lotil kako drugače? Je tvoja jeza pomagala ali ovirala tvojo sposobnost, da rešiš težavo?</div>

<h2>Knjige za samopomoč</h2>

<ul>
	<li>McMahon, G. (2010). Adijo, jeza; Priročnik za samopomoč. Didakta.</li>
	<li>Schmidt, I. (2018). Ime mi je jeza: mladostnikovo iskanje identitete: Pivec.</li>
</ul>

<div>
<ul>
	<li><a name="_gi8vbo6zie30"></a> Babič, M., Seršen Fras, A., Tulimirović, A. (2014). Kako obvladam jezo in ostanem kul? Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor.</li>
	<li><a name="_en4pkmop89ei"></a> Iršič, M. (2020). Obvladovanje jeze. Zavod RAKMO, Ljubljana.</li>
	<li><a name="_q18skpav0igt"></a> Kristančič, A. (2002). Socializacija agresije. AA Inserco, Ljubljana.</li>
	<li><a name="_poyz42th5lqw"></a> Delovni list: Odločitev za spremembo. Dostopen na: <a name="_g72mcu600omm"></a><a href="https://www.tosemjaz.net/assets/5-SAMOPODOBA-CUSTVA-IN-DUSEVNE-STISKE/Za-krmilom-svoje-jeze/Delovni-listi/Jeza_DL1_Odlocitev-za-spremembo.pdf">https://www.tosemjaz.net/assets/5-SAMOPODOBA-CUSTVA-IN-DUSEVNE-STISKE/Za-krmilom-svoje-jeze/Delovni-listi/Jeza_DL1_Odlocitev-za-spremembo.pdf</a></li>
	<li><a name="_9stri2qeje6y"></a> Elkin, A. (2014). Obvladovanje stresa za telebane. Pasadena.</li>
</ul>
</div>

<h2>Uporabne strani</h2>

<ul>
	<li><a href="https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/mreza-virov-pomoci/">https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/mreza-virov-pomoci/</a>: mreža virov pomoči na področju duševnega zdravja</li>
	<li><a href="https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/">https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/</a>: seznam centrov za duševno zdravje v Sloveniji</li>
	<li><a href="https://na-varnem.si/vsi-viri-pomoci/">https://na-varnem.si/vsi-viri-pomoci/</a>: seznam vseh virov pomoči</li>
	<li><a href="https://www.omra.si/">https://www.omra.si/</a>: spletna stran za informiranje o duševnih težavah in motnjah&nbsp; &nbsp;</li>
	<li><a href="http://www.nijz.si">www.nijz.si</a>: Nacionalni inštitut za javno zdravje nudi osnovne informacije in brezplačno gradivo o duševnem zdravju. &nbsp;&nbsp;</li>
	<li><a href="http://www.zivziv.si">www.zivziv.si</a>: ŽivŽiv je spletna postaja za razumevanje samomora in pomoči, ki je na voljo.</li>
	<li><a href="https://svetovalnicakameleon.si/">https://svetovalnicakameleon.si/</a>: spletna stran Društva za psihološko svetovanje&nbsp; Kameleon, ki nudi uporabne vsebine s področja duševnega zdravja.</li>
	<li><a href="https://dmi.zrc-sazu.si/sl/strani/promocija-zdravja-na-delovnem-mestu#v">https://dmi.zrc-sazu.si/sl/strani/promocija-zdravja-na-delovnem-mestu#v</a>: vsebine s področja obvladovanja stresa in ohranjanja duševnega zdravja na delovnem mestu.</li>
	<li><a href="http://www.med.over.net">www.med.over.net</a>: spletni portal z izčrpnimi informacijami o telesnem in duševnem zdravju.</li>
</ul>

<a name="_2tnlwrfs2bml"></a><a name="_hdru4av5clld"></a>

<h2>Reference</h2>

<ul>
	<li>Averill, J.R. (1983). Studies on anger and aggression: Implications for theories of emotion.&nbsp;American Psychologist, 38&nbsp;(11), 1145-1160.</li>
	<li>Berkowitz, L. in Harmon-Jones, E. (2004). Toward an understanding of the determinants of anger. Emotion, 4(2), 107.</li>
	<li>Novaco R. W. in DiGiuseppe R. Strategies for controlling your anger: Keeping anger in check.</li>
	<li>Smith, L. L. (2022). Anger Management For Dummies, 3rd Edition: New Jersey: John Wiley &amp; Sons, Inc.</li>
</ul>

Obvladaj jezo, preden ona obvlada tebe

Samomor je vedno povezan z neizmerno bolečino in praznino – tako za posameznika, ki si življenje vzame kot za vse bližnje, ki ostanejo z nikoli odgovorjenim vprašanjem: »Zakaj?«

Posamezniki, ki so samomorilni, doživljajo težke življenjske stresorje in/ali motnje duševnega zdravja, samomor pa je zanje način, da to bolečino in z njo trpljenje, končajo. Obenem pa svojci in bližnji ostanejo brez zaključka, v njih ostane le preplet straha, žalosti, jeze, nemoči, tesnobe in iskanje številnih razlag. Gre za zelo pomembno temo, ki jo je treba obravnavati z veliko mero občutljivosti in hkrati zavedanjem, da lahko vsak doda svoj kamenček v mozaiku ozaveščanja, preventive in tudi prepoznavanja potencialnih duševnih stisk.

<img data-fileentryid="1733682" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Samomorilnost_2.jpg/df7c1bae-d374-49cd-b9c3-2d1971884e9a" />

 
 

Samomor je skrajno osebno in globoko intimno dejanje, s katerim se nepovratno zaključi dolgotrajen in navzven največkrat nepoznan proces v življenju, doživljanju in bivanju posameznika. - NIJZ



Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije si vsako leto vzame življenje več kot 700.000 oseb, še veliko več pa je poskusov samomora. V Sloveniji je bilo leta 2023 zabeleženih 358 samomorov, od tega si je življenje vzelo 295 moških in 63 žensk. Čeprav se pri nekaterih ideja za končanje življenja razvija dalj časa, pa se nekateri samomori zgodijo impulzivno v trenutkih večje krize, ko ima oseba nizko sposobnost obvladovanja življenjskih stresorjev, kot so denimo finančne težave, hudi spori v odnosih, kronična bolečina in težje diagnoze. S samomorilnim vedenjem so povezane tudi duševne motnje, zlorabe, nasilje, izgube, občutek izoliranosti in katastrofe. Vsak samomor je tragedija, ki izrazito prizadene svojce in jim lahko pusti dolgotrajne posledice.

<img data-fileentryid="1733050" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Samomorilnost_3.jpg/bc2b051c-1d4f-a39d-c1a8-3af8ceaee2e4" /> 
 

Stigma, povezana z duševnimi motnjami in samomorom, pomeni, da veliko ljudi, ki razmišljajo o tem, da bi si vzeli življenje ali so v preteklosti poskušali narediti samomor, ne iščejo potrebne pomoči. Ključno je, da razbijamo tabuje in ozaveščamo, pri tem pa je lahko čisto vsak med nami pomemben člen napredka pri preprečevanju samomorov, kar vodi do več odprtosti, razumevanja in podpore v družbi nasploh.

<h2>Kako prepoznati samomorilno vedenje?</h2>

Pomembno je poznati opozorilne znake in dejavnike tveganja za samomorilno vedenje ter razloge, zaradi katerih bi oseba utegnila razmišljati o samomoru. V zadnji fazi samomorilnega procesa večina ljudi kaže sledeče opozorilne znake:

<ul>
	<li>izraža svoj namen neposredno (npr. »Ubil se bom«, »Naredil bom samomor«)&nbsp; ali posredno (»Ne zmorem več, utrujen sem od življenja«, »Bolje bi vam bilo brez mene«);</li>
	<li>se poslavlja od ljudi, piše oporoko, ureja bančne račune, razdaja svoje imetje, načrtuje pogreb ...</li>
	<li>pojavi se čustvena nestabilnost (npr. več kričanja, izbruhi jeze), zmeda, izguba fizične moči, slabši spomin in presoja, nemir, tvegane dejavnosti, zloraba alkohola ali drog …</li>
	<li>odmika se od prijateljev in družine.</li>
</ul>

<div class="portlet-msg-alert">!! Zelo pomembno je, da ob sumu na samomorilni namen nismo tiho in z osebo o tem odkrito spregovorimo. Na ta način ustvarimo prostor za lajšanje stiske in pravočasno pomoč. Vprašanje naj bo jasno in odkrito: »Ali razmišljaš o samomoru?«, »Si želiš, da bi bil raje mrtev?«, »Ti je tako hudo, da razmišljaš, da bi zaključil to življenje?« Če je odgovor pritrdilen in ima oseba že pripravljen načrt, je pomembno takojšnje ukrepanje v obliki iskanja ustrezne strokovne pomoči.</div>

<img data-fileentryid="1733609" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Samomorilnost_4.jpg/416fe23f-ea74-ba45-6645-86c6cc8e1bff" /> 
 

Pomembno je poznati tudi dejavnike, povezane s povečanim tveganjem za samomor: 

<ul>
	<li>prisotnost katere od duševnih motenj;</li>
	<li>zgodovina samopoškodovanja ali poskusa samomora;</li>
	<li>fizična ali spolna zloraba v otroštvu;</li>
	<li>huda nesreča z izgubo, predvsem če je povezana z odnosi ali zdravjem;</li>
	<li>gibalna oviranost;</li>
	<li>izpostavljenost samomoru nekoga drugega;</li>
	<li>nizek socialno ekonomski status, osamljenost, ranljive skupine.</li>
</ul>

<h1>Za vse, ki ste&nbsp;v stiski, in se spopadate&nbsp;s samomorilnimi mislimi</h1>

Ne glede na to, kaj trenutno doživljaš, nisi sam/-a! Če trenutno ne moreš razmišljati o drugih rešitvah kot o samomoru, ne pomeni, da druge rešitve ne obstajajo, le videti jih (še) ne zmoreš. Močna čustvena bolečina, ki jo trenutno doživljaš, lahko izkrivi tvoje razmišljanje, tako da težje vidiš možne rešitve težav ali se povežeš s tistimi, ki ti lahko ponudijo podporo. Terapevti, svetovalci ali ljubljene osebe ti lahko pomagajo najti rešitve, ki ti morda niso očitne. Prav nihče ni imun na duševne stiske in temne misli o smislu, življenju in prihodnosti. Tovrstni občutki niso hiba in nikakor ne pomenijo šibkosti, pomanjkljivosti ali norosti. Ne glede na tvojo situacijo obstajajo ljudje, ki te potrebujejo, in izkušnje, ki te lahko spomnijo, da je življenje vredno živeti. Z ustrezno podporo lahko premagaš svoje težave in zopet najdeš upanje. Čeprav se morda zdi, da se tvoja bolečina in nesreča ne bosta nikoli končali, je pomembno, da se zavedaš, da so krize običajno samo začasne. Tudi težave, ki se ti zdijo brezupne, imajo rešitve. Daj si dovolj časa, da se stvari spremenijo in bolečina popusti.

<h2>Samopoškodbeno vedenje: ko s telesno bolečino želimo omiliti duševno</h2>

Na prvi pogled se morda zdi, da je samopoškodbeno vedenje neposredno povezano s samomorom, a cilj samopoškodovanja ni končanje življenja. Pa vendar so nekateri posamezniki lahko nagnjeni tudi k samomorilnim mislim in vedenju. Ena od pomembnih razlik med obema je namen. Samopoškodovanje, znano tudi kot nesamomorilno samopoškodbeno vedenje (NSSID), vključuje namerno in premišljeno povzročanje poškodb lastnemu telesu kot način spopadanja s čustveno stisko. Pojavi se lahko pri otrocih, mladostnikih in odraslih osebah.

<img data-fileentryid="1733605" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2312710557.jpg/fb671e4a-074c-7cbe-cce8-9a13c0575a68" />

<div class="portlet-msg-alert">Rezanje ali žganje sproži receptorje za bolečino v telesu, ki v možganih povzročijo pravi&nbsp; adrenalinski "val", kar lahko vodi v zasvojenost. </div>

Rezanje, grizenje in praskanje kože, povzročanje opeklin, pa tudi udarjanje s pestjo ob trde podlage so najpogostejši primeri samopoškodovalnega vedenja. Drugi primeri vključujejo uživanje strupenih kemikalij, ekstremno trganje kože, puljenje las in namerno zaviranje celjenja ran. Posameznik po dejanju pridobi začasen občutek čustvenega in duševnega olajšanja, čemur sledijo občutki sramu ali krivde, ki povzročijo še več neprijetnih čustev, dokler se ta cikel nadaljuje. 

<h3>Posameznik (se) na ta način:</h3>

<ul>
	<li>spopada z življenjskimi stresorji in neprijetnimi občutki,</li>
	<li>s telesno bolečino omili brezup, otopelost in praznino,</li>
	<li>izraža svojo bolečino, osamljenost in nerazumljenost.</li>
</ul>

<h3>Kako prepoznamo samopoškodovanje pri bližnjem?</h3>

<ul>
	<li>Številne ureznine/opekline na zapestjih, rokah, nogah, hrbtu, bokih ali trebuhu.</li>
	<li>Nošenje ohlapnih oblačil (npr. nošenje puloverjev s kapuco ali dolgih rokavov v vročih dneh).</li>
	<li>Hranjenje britvic, škarij, vžigalnikov ali nožev na nenavadnih mestih (npr. v predalu nočne omarice, v torbici ali pod posteljo).</li>
	<li>Veliko časa, preživetega v zaklenjeni sobi ali kopalnici.</li>
	<li>Iskanje izgovorov, ko drugi opazijo rane ali brazgotine.</li>
	<li>Izogibanje aktivnostim, kjer so vidni nekateri deli telesa (npr. plavanje, preoblačenje).</li>
	<li>Nihanje razpoloženja – tesnoba, jeza, žalost …</li>
	<li>Impulzivna in tvegana vedenja (npr. hitra vožnja z avtomobilom).</li>
	<li>Težave pri študiju ali na delovnem mestu.</li>
	<li>Izolacija in izogibanje socialnim stikom.</li>
</ul>

Kljub različnim namenom samopoškodovanja in samomorilnosti je pomembno opozoriti, da imata skupne dejavnike tveganja, ki vključujejo zgodovino travme, zlorabe ali kroničnega stresa, visoko senzitivnost, pomanjkanje mehanizmov za spopadanje s stresom, občutke izoliranosti, zgodovino zlorabe alkohola ali substanc, prisotnost depresije ali tesnobe in občutke nevrednosti. Zaradi teh in drugih dejavnikov tveganja je prisotnost nesamomorilnega samopoškodovalnega vedenje sama po sebi dejavnik tveganja za samomorilne misli in vedenje.

<h2>Osebo spodbujamo, da si poišče strokovno pomoč</h2>

Če imamo v bližini osebo, ki se samopoškoduje, ji mirno in brez obsojajanja ponudimo pomoč. Lahko jo vprašamo, kaj lahko storimo, da bi jo podprli v stiski, v primeru težjih poškodb pa nemudoma pokličemo 112.&nbsp;

<h2>Viri</h2>

<ul>
	<li>Suicide and self harm, The Lancet</li>
	<li>The difference between self-harm and attempted suicide, DiscoveryMood</li>
	<li>Samomor v Sloveniji, NIJZ</li>
	<li>Suicide, World Health Organisation</li>
	<li>Zivziv.si, Kako prepoznati samomorilno vedenje</li>
	<li>Zadusevnozdravje.si, Samopoškodbeno vedenje</li>
</ul>

Samomorilnost in samopoškodovanje

<a name="Xf25223e60c8a84985aac656f0e98ae908349976"></a>Vse pogosteje se zgodi, da človek, ko mu je težko, ne seže po telefonu in pokliče prijatelja, bližnjega, ter ne poišče strokovne pomoči, temveč odpre pogovorno okno. Tam ga čaka umetna inteligenca. Vedno dosegljiva, potrpežljiva, brez očitkov, brez čakalnih vrst. Včasih ponudi razlago, drugič tolažbo, pogosto pa tudi nekaj, kar je v stiski najdragocenejše, občutek, da v tem nisi sam.

Za mnoge ljudi je umetna inteligenca (v nadaljevanju UI) postala prostor, kjer prvič ubesedijo svoje strahove, dvome in notranje konflikte. Ne zato, ker bi si želeli nadomestiti odnose, temveč ker je tako lažje. Manj tvegano, manj izpostavljeno, brez možnosti, da bi bili napačno razumljeni ali da bi imeli občutek, da so za koga preveč ali odveč.

Ob tem pa se odpira vprašanje, ki ga v zadnjem času slišim vedno pogosteje, namreč ali lahko UI nadomesti psihoterapijo oz. psihoterapevta? In če ne, zakaj se nam kljub temu včasih zdi, kot da opravlja podobno vlogo? V tem zapisu želim izhajati iz izkušenj terapevtskega dela in srečanj z ljudmi v stiski ter ponuditi premišljen, kritičen pogled v to, kaj UI zmore, kje so njene meje in zakaj človeški odnos v psihoterapiji ostaja ključen in nenadomestljiv.

<h2>Zakaj se ljudje sploh obračajo na UI namesto na terapevta?</h2>

<img data-fileentryid="2477911" src="/documents/portlet_file_entry/998181/AI3.png/0937887c-75f6-af49-996c-acfff7614b71" />

Preden govorimo o tem, ali UI lahko nadomesti psihoterapijo, se je smiselno vprašati, zakaj jo ljudje sploh uporabljajo v tej vlogi.

Najpogostejši razlogi, ki jih lahko v praksi opazimo, so:

<ul>
	<li>Nenehna dostopnost – UI je na voljo 24/7, brez čakalnih vrst.</li>
	<li>Finančna dostopnost – za mnoge je psihoterapija (še vedno) težko dostopna.</li>
	<li>Občutek varnosti – lažje je povedati nekaj zelo osebnega “nekomu”, ki te ne vidi in ne pride do neposrednega stika.</li>
	<li>Manj sramu in strahu pred obsojanjem – UI se ne odzove z obrazno mimiko, molkom ali vprašanji, ki bi lahko bila neprijetna.</li>
	<li>Hitri odgovori – v trenutkih stiske ljudje iščejo instant rešitve in takojšnje olajšanje.</li>
</ul>

V tem smislu UI zelo dobro odgovarja na potrebe sodobnega človeka, ki živi hitro, je preobremenjen in pogosto osamljen.

<h2>Zakaj bi lahko rekli, da UI do neke mere pomaga?</h2>

Pomembno je, da UI ne demoniziramo, saj je lahko v določenih pogledih precej koristna. V katerih delih je lahko dobro orodje pomoči in kaj nam lahko ponudi?

1. Psihoedukacijo in pomoč pri boljšem razumevanju čustev, misli in odzivov

UI lahko jasno in razumljivo teoretično razloži na primer:

<ul>
	<li>kaj je anksioznost,</li>
	<li>kako delujejo panični napadi,</li>
	<li>zakaj telo reagira z napetostjo,</li>
	<li>kaj pomeni čustvena regulacija,</li>
	<li>kako se oblikujejo miselni vzorci.</li>
</ul>

Za mnoge je to prvi stik z razumevanjem svoje notranje izkušnje in to lahko deluje precej razbremenilno.

2. Strukturiranje misli in refleksija

V stiski pogosto razmišljamo kaotično. Pogovor z UI lahko pomaga:

<ul>
	<li>prepoznati in poimenovati telesne občutke in čustva,</li>
	<li>razločiti med mislijo, čustvom in vedenjem,</li>
	<li>pogledati na situacijo z druge perspektive.</li>
</ul>

To so veščine, ki jih uporabljamo in jih usvajamo tudi v psihoterapiji.

3. Vaje za samopomoč

UI lahko predlaga in teoretično razloži izvajanje različnih veščin in orodij za uravnavanje čustev:

<ul>
	<li>dihalne vaje,</li>
	<li>kratke vaje čuječnosti,</li>
	<li>pisanje refleksije,</li>
	<li>tehnike za umirjanje živčnega sistema.</li>
</ul>

Kot prva pomoč ali dopolnilo terapiji je to lahko zelo dragoceno, je pa dobro, če v psihoterapevtskem procesu preverimo, ali je to nekaj, kar je primerno za nas in nam bo služilo.

4. Občutek slišanosti

Čeprav UI ne čuti, zna uporabljati jezik sočutja. Za nekoga, ki se počuti popolnoma samega, je že to, da je “nekdo” odziven, lahko pomemben regulativen dejavnik.

<h2>Zakaj pa UI ne more nadomestiti psihoterapije?</h2>

<img data-fileentryid="2477927" src="/documents/portlet_file_entry/998181/AI2.png/ff82c7cb-d157-d921-9c44-a8e855ce639c" />

1. Psihoterapija ni le pogovor, je živ, realen odnos

Jedro psihoterapije ni izmenjava informacij in deljenje nasvetov, temveč terapevtski odnos. Gre za živ, človeški stik, v katerem:

<ul>
	<li>nekdo čuti z nami,</li>
	<li>zazna naš ton glasu, tempo govora, telesno držo, dihanje,</li>
	<li>opazi tišino, umik, ambivalenco – nasprotujoča si čustva ali želje,</li>
	<li>se odzove avtentično, je konstanten in predvidljiv.</li>
</ul>

UI lahko zelo dobro simulira empatičen jezik, ne more pa biti v odnosu in nima empatije. Ne čuti, ne tvega, ne nosi odgovornosti za to, kar se v odnosu dogaja.

V varnem terapevtskem odnosu se pogosto prvič v življenju zgodi izkušnja: »Takšen, kot sem, sem v redu in lahko tako delujem tudi v odnosu.« Ta raven izkušnje presega besede in je nekaj, česar UI ne zmore ponuditi.

2. Travma nastane v odnosu in se lahko predela le v odnosu

Veliko duševnih stisk – od kronične tesnobe, težav s samopodobo, čustvene disregulacije do občutkov praznine in nezmožnosti bližine – ne nastane zato, ker bi bilo z nami »nekaj narobe«, temveč zato, ker smo bili v našem razvoju ranjeni v odno.

Travme in razvojni zapleti pogosto nastanejo:

<ul>
	<li>v odnosih s pomembnimi drugimi,</li>
	<li>v okolju, kjer ni bilo dovolj varnosti, uglašenosti ali čustvene odzivnosti,</li>
	<li>tam, kjer so bile naše potrebe prezrte, minimizirane ali celo kaznovane.</li>
</ul>

Vse to so tudi razlogi, zakaj jih ni mogoče razrešiti zgolj s kognitivnim razumevanjem, uvidi ali zunanjim pomirjanjem z UI. Potrebujejo novo, korektivno relacijsko izkušnjo – odnos, v katerem je nekdo stabilno prisoten, uglašen in zmožen nositi intenzivnost čustev, ki jih v procesu doživljamo.

3. Nezavedni procesi in telesna dimenzija

Velik del psihoterapevtskega dela poteka izven zavednega. Gre za subtilne stvari, ki jih pogosto ne opazimo:

<ul>
	<li>v telesu – kako se napenjamo, sproščamo ali reagiramo s telesnimi občutki;</li>
	<li>v malih spremembah razpoloženja – nenadne spremembe razpoloženja, ki lahko razkrijejo notranje vzorce;</li>
	<li>v odnosu med dvema – kako se med terapevtom in klientom pojavijo stari vzorci iz preteklih odnosov (prenosi) in kako terapevt na to reagira (kontraprenosi);</li>
	<li>v čustvih, ki se pojavljajo med srečanjem – tistih čustvih, ki jih morda ne znamo takoj poimenovati, a nam povedo veliko o tem, kako doživljamo sebe in druge.</li>
</ul>

Terapevt ne dela le z vsebino povedanega, ampak z dogajanjem tukaj in zdaj. Zazna, kdaj se klient umika, kdaj intelektualizira, kdaj čustva preplavijo telo, kdaj se aktivira star vzorec navezanosti, obrambe in podobno. UI lahko odlično analizira besedilo. Ne more pa zaznati živega, somatskega in relacijskega procesa, ki se odvija med dvema ali več ljudmi v psihoterapiji.

4. Regulacija čustev zahteva reguliran odnos

Ena ključnih funkcij psihoterapije je koregulacija. Klient se v odnosu s terapevtom postopoma uči, kako si dovoliti, zdržati, uravnavati in integrirati intenzivna čustva.

To pomeni, da terapevt:

<ul>
	<li>s svojo prisotnostjo umirja živčni sistem,</li>
	<li>drži okvir, ko je notranji svet kaotičen,</li>
	<li>pomaga uravnavati tempo in globino.</li>
</ul>

UI nima lastnega živčnega sistema. Ne more regulirati odnosa, ne more zaznati preplavljenosti in ne more prevzeti odgovornosti za varnost procesa.

5. Etika, odgovornost in meja

Psihoterapevtski odnos temelji tudi na jasnih etičnih okvirih:

<ul>
	<li>odgovornost za dobrobit klienta,</li>
	<li>zmožnost prepoznave tveganih stanj,</li>
	<li>jasne meje in struktura.</li>
</ul>

Pri kompleksnih stiskah (travma, disociacija, samopoškodovalna vedenja, suicidalne misli) je lahko zanašanje izključno na UI celo tvegano, saj ni zmožna pravočasno prepoznati nevarnosti in ustrezno ukrepati.

6. Navidezna bližina in past stalnega potrjevanja

UI deluje po principu stalne odzivnosti in potrjevanja. Njeni odgovori so praviloma:

<ul>
	<li>uglašeni,</li>
	<li>razumevajoči,</li>
	<li>potrjujejo uporabnikovo doživljanje, ki ga podeli v pogovornem okencu,</li>
	<li>redko pa konfrontirajo, postavljajo resnične meje ali ustvarjajo napetost v odnosu.</li>
</ul>

Čeprav se to lahko v trenutku stiske zdi zelo podporno, dolgoročno ustvarja navidezen, fiktiven odnos, v katerem ni tveganja zavrnitve, konflikta ali frustracije. Prav ti elementi pa so ključni za čustveno zorenje. UI ni resnična oseba v odnosu, ne zahteva, da smo prisotni in ohranjamo stik. Prav to so deli odnosa, ki so v psihoterapiji ključni za učenje, rast in razvoj.

<h2>UI je že del našega sveta. Pomembno je, kako jo uporabljamo.</h2>

<img data-fileentryid="2477906" src="/documents/portlet_file_entry/998181/AI1.png/c95957ef-4737-fa99-0eda-1d048ea79cc9" />

Umetna inteligenca danes ne obstaja več le kot orodje, ki ga občasno uporabimo. Pronicala je v številne pore našega vsakdana, v način, kako iščemo informacije, razmišljamo, se odločamo in tudi v to, kako raziskujemo sebe.

Za mnoge ljudi je pogovor z UI postal del samorefleksije – prostor, kjer razmišljajo o svojih dilemah, odnosih, strahovih in željah. In to samo po sebi ni problematično. Če AI uporabljamo kot pomoč pri raziskovanju svojih čustev, misli in odzivov, nam lahko nudi koristne uvide in razumevanje, kako delujemo. Vendar le na kognitivni ravni.

Ključno vprašanje pa je, ali vsebino, ki jo po ponudi, jemljemo kritično?

UI odgovarja na podlagi verjetnosti, vzorcev in podatkov, ne na podlagi poznavanja naše osebne zgodovine, telesnega doživljanja in relacijskega konteksta. Zato njeni odgovori niso resnica o nas, temveč ena od možnih interpretacij.

Prav zato je pomembno, da se do vsebin, ki jih dobimo v pogovoru z UI, ne vedemo pasivno, temveč kritično in reflektivno:

<ul>
	<li>da se vprašamo, kaj v nas se je ob tem odzvalo,</li>
	<li>kaj nam je bilo v pomoč in kaj ne,</li>
	<li>kje smo se počutili razumljene in kje morda zavedene v prehitre zaključke.</li>
</ul>

Zelo dragoceno pa je, ko te vsebine prinesemo v psihoterapevtski proces. Ne kot dokončne odgovore, temveč kot material za skupno raziskovanje.

V terapiji lahko pogledamo:

<ul>
	<li>zakaj nas je določena razlaga nagovorila,</li>
	<li>kaj v nas išče potrjevanje,</li>
	<li>kje smo morda prevzeli razlago, ki nam trenutno lajša, a dolgoročno ne podpira spremembe,</li>
	<li>in kako se to povezuje z našimi izkušnjami v odnosih.</li>
</ul>

Na ta način UI ne postane nadomestek odnosa, temveč izhodišče za globlje delo v odnosu.

<h2>Za konec nekaj misli, ki jih je vredno odnesti s sabo</h2>

<img data-fileentryid="2477916" src="/documents/portlet_file_entry/998181/AI4.png/72a7c48f-48a2-b514-543d-c9f4992d5410" />

Če bi morala celoten razmislek strniti v nekaj bistvenih poudarkov, bi izpostavila naslednje:

<ul>
	<li>UI ni odnos. Lahko uporablja jezik empatije, ne more pa biti zares empatična, prisotna, tvegati in nositi odgovornosti za to, kar se v odnosu dogaja.</li>
	<li>Travme in razvojne rane nastanejo v odnosih in se lahko predelajo le v dovolj varnem, stabilnem odnosu z drugim človekom.</li>
	<li>Sprememba se ne dogaja le v razumevanju, temveč v izkustvu. Telesna, čustvena in nezavedna dinamika so ključne in teh UI ne zaznava.</li>
	<li>Stalno potrjevanje ni isto kot celjenje. Resnična psihična rast vključuje tudi frustracijo, meje in srečevanje v odnosu.</li>
	<li>UI ima svoje kvalitete, a je lahko le dopolnilo. Služi lahko kot orodje za razmislek, orientacijo ali prvo oporo, &nbsp;ne pa kot nadomestek psihoterapije.</li>
</ul>

Ob tem je pomembno poudariti še nekaj. UI ne pomaga razvijati frustracijske tolerance. Ker je zasnovana tako, da je stalno odzivna, potrjujoča in prilagojena uporabniku, zmanjšuje napetost in nelagodje, namesto da bi podpirala proces zdržanja, predelave in integracije frustracije. Prav sposobnost, da zdržimo neprijetna čustva, nejasnost, razočaranje in meje v odnosu, pa je ključna za čustveno zorenje in psihično odpornost.

PS: Če se v pogovoru z UI počutiš varneje kot v odnosih z ljudmi, to ni nekaj, kar bi bilo treba presojati ali obsojati. Je pa dragocen namig o tem, kaj si morda v preteklosti pogrešal/a in po čem danes hrepeniš.

Lahko je povabilo k vprašanjem, kot so: Kaj v odnosih doživljam kot nevarno? Česa se bojim? Kaj bi potreboval/a, da bi se ob drugem človeku počutil/a dovolj varno? In prav takšna vprašanja so pogosto tisti most, po katerem lahko, če se za to odločiš, stopiš tudi v psihoterapevtski proces in globlje raziskovanje, spoznavanje in sprejemanje sebe.

Maš to!

Pogovor brez odnosa?

STRES: Rana sodobnega časa, ki ti lahko življenje povsem obrne na glavo

SAMOPODOBA – Kako se počutim in kaj mislim o sebi?

Konflikti v partnerskem odnosu

Dr. Anja Kovačič&nbsp;je doktorica znanosti na področju zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze in&nbsp;certificiran NLP Coach. Prve izkušnje je pridobivala v psihiatričnih bolnišnicah in socialno varstvenih zavodih, zdaj pa se v sklopu samostojne prakse že več kot desetletje ukvarja s terapevtskim delom in svetovanjem na področju osebne rasti in odnosov. Svoje znanje vseskozi nadgrajuje in poglablja na izobraževanjih doma in v tujini. Veliko sodeluje tudi z mediji, s pomočjo katerih se trudi približati pomen skrbi za duševno zdravje širši javnosti.&nbsp;Področja, ki so ji najbližje, so samopodoba, prebolevanje težjih življenjskih izkušenj, odnosi in obporodne stiske.

Emosens

BRST psihologija širi zavest in znanje o psihologiji, duševnem zdravju in dobrem počutju. Deluje na več področjih psihologije in pokriva psihoterapijo, coaching, treninge za samorazvoj in razvoj talentov, psihološka testiranja ter predavanja, izobraževanja in delavnice z različnih področji psihologije. 
 
KAJA STRNIŠA, mag. kom. 
Kaja Strniša je po poklicu diplomirana politologinja in magistrica komunikologije. 
Trenutno je vpisana v doktorski program socialne psihologije. 
Na začetku karierne poti je delovala na področju marketinga, najprej v slovenski izpostavi večjega mednarodnega podjetja, nato pa še v eni izmed večjih slovenskih oglaševalskih agencij. 
Poklicna pot jo je v zadnjih letih vodila v psihološke vode, kjer preko podjetja BRST psihologija sodeluje pri izvajanju psiholoških testiranj, predavanj, izobraževanj, delavnic in pripravi različnih digitalnih vsebin s področja psihologije. 
Je ustvarjalka YouTube kanala in bloga BRSTOLOGIJA, kjer s svetom deli različne zanimivosti s sveta psihologije, duševnega zdravja in dobrega počutja. 
 
BRANKA STRNIŠA, Univ.dipl.psih. 
Branka Strniša je po študiju psihologije v Ljubljani sprva delovala na področju socialnega varstva, nato pa je vrsto let pridobivala izkušnje na področju kadrovskega managementa v visoko tehnoloških podjetjih delujočih doma in v tujini. Zadnja leta se posveča predvsem skrbi za duševno zdravje, dobro počutje, psihološkemu svetovanju, coachingu, psihoterapiji ter vodenju delavnic in izobraževanj. 
Je psihoterapevtska Kogntivno vedenjske terapije in medicinske hipnoze.

BRST psihologija

Nejc Šmit je psiholog, zakonski in družinski psihoterapevt, komik ter voditelj, ki uspešno prepleta ustvarjalnost s strokovnim spremljanjem klientov pri raziskovanju njihovega notranjega sveta.

Je ambasador projekta Maš to!, soustvarjalec vsebin in sogovornik v Podkastu Zadihaj, kjer je odprto spregovoril o pristnosti, humorju, zasvojenostih in duševnem zdravju – tako iz osebne kot strokovne perspektive. Z značilno kombinacijo globine in igrivosti mlade spodbuja k večji povezanosti s seboj.

Nejc Šmit

Milenko Kovačević je psihoterapevt transakcijski analitik z več kot dvajsetletnimi izkušnjami terapevtskega dela z odraslimi posamezniki, pari in skupinami. Deluje na temeljih psihoterapevtske šole transakcijske analize in psihoanalize. Bolj kot teoretični okvirji pa so zanj pomembni&nbsp;trenutki resničnega srečanja s človekom, ki je v svoji stiski zmogel potrkati na njegova vrata.

V projektu Maš to! je sodeloval kot strokovni sogovornik v Podkastu Zadihaj na temo konflikta v odnosih. V pogovoru je kompleksno psihološko vsebino podal jasno, dostopno in z veliko mero človeškosti.

Milenko Kovačević

Katja Grušovnik je specializantka integrativne psihoterapije, ki v zasebni praksi dela z odraslimi.

Je vodja projekta Maš to!, ki ga spodbuja Zavarovalnica Sava, gostiteljica Podkasta Zadihaj in soustvarjalka vsebin. Pri svojem delu združuje osebno izkušnjo s strokovnim znanjem ter z občutljivostjo in toplino odpira pomembne teme, povezane z duševnim zdravjem mlajših odraslih.

Katja Grušovnik

Društvo za psihološko svetovanje Kameleon je prostovoljno, izobraževalno, humanitarno in nepridobitno združenje. Nudijo&nbsp;brezplačno spletno psihološko svetovanje, razbremenilni pogovor in podporo otrokom, mladostnikom in odraslim. Ukvarjajo se z&nbsp;ozaveščanjem javnosti o duševnem zdravju&nbsp;in področju psihologije v obliki vsebin na socialnih omrežjih, spletni strani in prek spletnih predavanj ter delavnic. V društvu sodelujejo predvsem študenti/ke in magistri/ce psihologije.

Zapisi

Panični napadi

Ni ustreznih člankov.

Pridruži se naši Instagram skupnosti