<p><i>Samomor je vedno povezan z neizmerno bolečino in praznino – tako za posameznika, ki si življenje vzame kot za vse bližnje, ki ostanejo z nikoli odgovorjenim vprašanjem: »Zakaj?«</i></p>

<p>Posamezniki, ki so samomorilni, <b>doživljajo težke življenjske stresorje in/ali motnje duševnega zdravja, samomor pa je zanje način, da to bolečino in z njo trpljenje, končajo</b>. Obenem pa svojci in bližnji ostanejo brez zaključka, v njih ostane le preplet straha, žalosti, jeze, nemoči, tesnobe in iskanje številnih razlag. Gre za zelo pomembno temo, ki jo je treba obravnavati z veliko mero občutljivosti in hkrati zavedanjem, da lahko vsak doda svoj kamenček v mozaiku ozaveščanja, preventive in tudi prepoznavanja potencialnih duševnih stisk.</p>

<p><img data-fileentryid="1733682" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Samomorilnost_2.jpg/df7c1bae-d374-49cd-b9c3-2d1971884e9a" /></p>

<p><br />
 </p>

<p><i>Samomor je skrajno osebno in globoko intimno dejanje, s katerim se nepovratno zaključi dolgotrajen in navzven največkrat nepoznan proces v življenju, doživljanju in bivanju posameznika. - NIJZ</i></p>

<p><b><i></i></b></p>

<p>Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije si vsako leto vzame življenje več kot 700.000 oseb, še veliko več pa je poskusov samomora. V Sloveniji je bilo leta 2023 zabeleženih 358 samomorov, od tega si je življenje vzelo 295 moških in 63 žensk. Čeprav se pri nekaterih ideja za končanje življenja razvija dalj časa, pa se nekateri samomori zgodijo impulzivno v trenutkih večje krize, ko ima oseba nizko sposobnost obvladovanja življenjskih stresorjev, kot so denimo finančne težave, hudi spori v odnosih, kronična bolečina in težje diagnoze. S samomorilnim vedenjem so povezane tudi duševne motnje, zlorabe, nasilje, izgube, občutek izoliranosti in katastrofe. Vsak samomor je tragedija, ki izrazito prizadene svojce in jim lahko pusti dolgotrajne posledice.</p>

<p><img data-fileentryid="1733050" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Samomorilnost_3.jpg/bc2b051c-1d4f-a39d-c1a8-3af8ceaee2e4" /><br />
 </p>

<p>Stigma, povezana z duševnimi motnjami in samomorom, pomeni, da veliko ljudi, ki razmišljajo o tem, da bi si vzeli življenje ali so v preteklosti poskušali narediti samomor, ne iščejo potrebne pomoči. <b>Ključno je, da razbijamo tabuje in ozaveščamo, pri tem pa je lahko čisto vsak med nami pomemben člen napredka pri preprečevanju samomorov, kar vodi do več odprtosti, razumevanja in podpore v družbi nasploh.</b></p>

<h2>Kako prepoznati samomorilno vedenje?</h2>

<p>Pomembno je poznati opozorilne znake in dejavnike tveganja za samomorilno vedenje ter razloge, zaradi katerih bi oseba utegnila razmišljati o samomoru. V zadnji fazi samomorilnega procesa večina ljudi kaže sledeče opozorilne znake:</p>

<ul>
	<li>izraža svoj namen neposredno (npr. <i>»Ubil se bom«, »Naredil bom samomor«</i>)&nbsp; ali posredno (<i>»Ne zmorem več, utrujen sem od življenja«, »Bolje bi vam bilo brez mene«</i>);</li>
	<li>se poslavlja od ljudi, piše oporoko, ureja bančne račune, razdaja svoje imetje, načrtuje pogreb ...</li>
	<li>pojavi se čustvena nestabilnost (npr. več kričanja, izbruhi jeze), zmeda, izguba fizične moči, slabši spomin in presoja, nemir, tvegane dejavnosti, zloraba alkohola ali drog …</li>
	<li>odmika se od prijateljev in družine.</li>
</ul>

<div class="portlet-msg-alert">!! Zelo pomembno je, da ob sumu na samomorilni namen nismo tiho in z osebo o tem odkrito spregovorimo. Na ta način ustvarimo prostor za lajšanje stiske in pravočasno pomoč. Vprašanje naj bo jasno in odkrito: »Ali razmišljaš o samomoru?«, »Si želiš, da bi bil raje mrtev?«, »Ti je tako hudo, da razmišljaš, da bi zaključil to življenje?« Če je odgovor pritrdilen in ima oseba že pripravljen načrt, je pomembno takojšnje ukrepanje v obliki iskanja ustrezne strokovne pomoči.</div>

<p><img data-fileentryid="1733609" src="/documents/portlet_file_entry/998181/Samomorilnost_4.jpg/416fe23f-ea74-ba45-6645-86c6cc8e1bff" /><br />
 </p>

<p>Pomembno je poznati tudi <b>dejavnike, povezane s povečanim tveganjem za samomor: </b></p>

<ul>
	<li>prisotnost katere od duševnih motenj;</li>
	<li>zgodovina samopoškodovanja ali poskusa samomora;</li>
	<li>fizična ali spolna zloraba v otroštvu;</li>
	<li>huda nesreča z izgubo, predvsem če je povezana z odnosi ali zdravjem;</li>
	<li>gibalna oviranost;</li>
	<li>izpostavljenost samomoru nekoga drugega;</li>
	<li>nizek socialno ekonomski status, osamljenost, ranljive skupine.</li>
</ul>

<h1>Za vse, ki ste&nbsp;v stiski, in se spopadate&nbsp;s samomorilnimi mislimi</h1>

<p>Ne glede na to, kaj trenutno doživljaš, nisi sam/-a! Če trenutno ne moreš razmišljati o drugih rešitvah kot o samomoru, ne pomeni, da druge rešitve ne obstajajo, <b>le videti jih (še) ne zmoreš</b>. Močna čustvena bolečina, ki jo trenutno doživljaš, lahko <b>izkrivi tvoje razmišljanje</b>, tako da težje vidiš možne rešitve težav ali se povežeš s tistimi, ki ti lahko ponudijo podporo. Terapevti, svetovalci ali ljubljene <b>osebe ti lahko pomagajo najti rešitve</b>, ki ti morda niso očitne. Prav nihče ni imun na duševne stiske in temne misli o smislu, življenju in prihodnosti. <b>Tovrstni občutki niso hiba in nikakor ne pomenijo šibkosti, pomanjkljivosti ali norosti.</b> Ne glede na tvojo situacijo obstajajo ljudje, ki te potrebujejo, in izkušnje, ki te lahko spomnijo, da je življenje vredno živeti. Z ustrezno podporo lahko premagaš svoje težave in zopet najdeš upanje. Čeprav se morda zdi, da se tvoja bolečina in nesreča ne bosta nikoli končali, je pomembno, da se zavedaš, da so krize običajno samo začasne. Tudi težave, ki se ti zdijo brezupne, imajo rešitve. Daj si dovolj časa, da se stvari spremenijo in bolečina popusti.</p>

<h2>Samopoškodbeno vedenje: ko s telesno bolečino želimo omiliti duševno</h2>

<p>Na prvi pogled se morda zdi, da je samopoškodbeno vedenje neposredno povezano s samomorom, a cilj samopoškodovanja ni končanje življenja. Pa vendar so nekateri posamezniki lahko nagnjeni tudi k samomorilnim mislim in vedenju. Ena od pomembnih razlik med obema je <b>namen.</b> Samopoškodovanje, znano tudi kot nesamomorilno samopoškodbeno vedenje (NSSID), vključuje namerno in premišljeno povzročanje poškodb lastnemu telesu kot <b>način spopadanja s čustveno stisko</b>. Pojavi se lahko pri otrocih, mladostnikih in odraslih osebah.</p>

<p><img data-fileentryid="1733605" src="/documents/portlet_file_entry/998181/shutterstock_2312710557.jpg/fb671e4a-074c-7cbe-cce8-9a13c0575a68" /></p>

<div class="portlet-msg-alert"><i></i>Rezanje ali žganje sproži receptorje za bolečino v telesu, ki v možganih povzročijo pravi&nbsp; adrenalinski "val", kar lahko vodi v zasvojenost.<i> </i></div>

<p>Rezanje, grizenje in praskanje kože, povzročanje opeklin, pa tudi udarjanje s pestjo ob trde podlage so najpogostejši primeri samopoškodovalnega vedenja. Drugi primeri vključujejo uživanje strupenih kemikalij, ekstremno trganje kože, puljenje las in namerno zaviranje celjenja ran. Posameznik po dejanju pridobi<b> začasen občutek čustvenega in duševnega olajšanja, čemur sledijo občutki sramu ali krivde, ki povzročijo še več neprijetnih čustev, dokler se ta cikel nadaljuje. </b></p>

<h3>Posameznik (se) na ta način:</h3>

<ul>
	<li>spopada z življenjskimi stresorji in neprijetnimi občutki,</li>
	<li>s telesno bolečino omili brezup, otopelost in praznino,</li>
	<li>izraža svojo bolečino, osamljenost in nerazumljenost.</li>
</ul>

<h3>Kako prepoznamo samopoškodovanje pri bližnjem?</h3>

<ul>
	<li>Številne ureznine/opekline na zapestjih, rokah, nogah, hrbtu, bokih ali trebuhu.</li>
	<li>Nošenje ohlapnih oblačil (npr. nošenje puloverjev s kapuco ali dolgih rokavov v vročih dneh).</li>
	<li>Hranjenje britvic, škarij, vžigalnikov ali nožev na nenavadnih mestih (npr. v predalu nočne omarice, v torbici ali pod posteljo).</li>
	<li>Veliko časa, preživetega v zaklenjeni sobi ali kopalnici.</li>
	<li>Iskanje izgovorov, ko drugi opazijo rane ali brazgotine.</li>
	<li>Izogibanje aktivnostim, kjer so vidni nekateri deli telesa (npr. plavanje, preoblačenje).</li>
	<li>Nihanje razpoloženja – tesnoba, jeza, žalost …</li>
	<li>Impulzivna in tvegana vedenja (npr. hitra vožnja z avtomobilom).</li>
	<li>Težave pri študiju ali na delovnem mestu.</li>
	<li>Izolacija in izogibanje socialnim stikom.</li>
</ul>

<p>Kljub različnim namenom samopoškodovanja in samomorilnosti je pomembno opozoriti, da imata skupne dejavnike tveganja, ki vključujejo zgodovino travme, zlorabe ali kroničnega stresa, visoko senzitivnost, pomanjkanje mehanizmov za spopadanje s stresom, občutke izoliranosti, zgodovino zlorabe alkohola ali substanc, prisotnost depresije ali tesnobe in občutke nevrednosti. Zaradi teh in drugih dejavnikov tveganja je prisotnost nesamomorilnega samopoškodovalnega vedenje sama po sebi dejavnik tveganja za samomorilne misli in vedenje.</p>

<h2>Osebo spodbujamo, da si poišče strokovno pomoč</h2>

<p>Če imamo v bližini osebo, ki se samopoškoduje, ji mirno in brez obsojajanja ponudimo pomoč. Lahko jo vprašamo, kaj lahko storimo, da bi jo podprli v stiski, v primeru težjih poškodb pa nemudoma pokličemo 112.&nbsp;</p>

<h2>Viri</h2>

<ul>
	<li>Suicide and self harm, The Lancet</li>
	<li>The difference between self-harm and attempted suicide, DiscoveryMood</li>
	<li>Samomor v Sloveniji, NIJZ</li>
	<li>Suicide, World Health Organisation</li>
	<li>Zivziv.si, Kako prepoznati samomorilno vedenje</li>
	<li>Zadusevnozdravje.si, Samopoškodbeno vedenje</li>
</ul>

<p> </p>

Samomorilnost in samopoškodovanje

Pridruži se naši Instagram skupnosti

Samomorilnost in samopoškodovanje

Preberite več zapisov

Posttravmatska stresna motnja

Obvladaj jezo, preden ona obvlada tebe

Prebolevanje partnerskega razhoda

Tehnike sproščanja so način obvladovanja stresa

Panični napadi

Telesna samopodoba

Čustveni sprožilci v partnerskem odnosu

Strah pred intimo: se v odnosu lahko predam drugemu?

Čuječnost

STRES: Rana sodobnega časa, ki ti lahko življenje povsem obrne na glavo

SAMOPODOBA – Kako se počutim in kaj mislim o sebi?

Konflikti v partnerskem odnosu

Pridruži se naši Instagram skupnosti